Tiskane izdaje
Za dotok svežih skupin z garažno-rockerske in nekonvencionalne glasbene scene, na kateri se punk pari s countryjem, blues pa koketira s hrupnim in umazanim zvokom, že dobro desetletje skrbi FV Music, koncertni promotor, katerega korenine segajo še desetletje nazaj. V čas novega vala, Diska FV in zasedbe Borghesia, katere člani so skrbeli za organizacijo koncertov, glasbenih večerov v kultnem Disku FV ter za siceršnje bogato dogajanje na malone vseh umetniških področjih od gledališča (gledališka skupina FV 112/15, ki je delovala že leta 1981) prek glasbe do videa.
Pomemben segment delovanja FV je bilo založništvo, saj je Založba FV na kasetah (serija koncertnih posnetkov Živi v Ljubljani), vinilih in pozneje tudi v digitalnem zapisu objavljala tako posnetke tujih kot, še bolj pomembno, domačih skupin. Na takratno neodvisno glasbeno sceno bi danes gotovo gledali drugače, če FV ne bi objavil odmevne kompilacije Hard-core Ljubljana, prvih posnetkov Borghesie, Lolite, Miladojke Youneed, Otrok socializma in drugih vidnejših skupin ter pozneje nekaterih vodilnih garažnih rockerjev Hic Et Nunc ter Dicky B. Hardy. Dvajsetletnico delovanja FV bo njegov dedič FV Music proslavil z velikim FV festivalom (nosilni zasedbi sta Nomads ter Meteors), ki bo 2. decembra ob 20. uri v ljubljanskem Media Parku. Ob obletnici smo se pogovarjali z vodjo FV Music Moniko Skaberne, ki je leta 1987, še v času »starega« FV, prevzela vodenje založbe, od leta 1995 pa s FV Music naliva gorivo v garažno sceno.
Začniva z vprašanjem, ki bi ga v »klasičnem« intervjuju ponavadi zastavijo na koncu – kako vidite FV Music v prihodnosti; ali je obletnica tudi hkrati priložnost za neki nov zagon, nove projekte, rekonceptualizacijo delovanja?
Sama obletnica ne pomeni nič drugega kot obletnica delovanja založbe in vsega, kar se je v teh dvajsetih letih znotraj FV dogajalo. Novi zagoni, projekti ali rekonceptualizacija pa so bolj posledica potrebe po prilagoditvi trenutnim nemogočim razmeram slovenske glasbene scene.
FV Music je nastal iz Založbe FV, svojevrstne krovne organizacije, ki je pod svojo streho združevala pestro umetniško dogajanje. Zakaj takšna oblika krovne organizacije, ki bi jo danes krepko potrebovali, ni preživela oziroma se je zožila le na koncertno dogajanje?
Take vrste krovna organizacija dandanes težko preživi zaradi premalo sredstev in premalo entuziazma, kar je spet povezano s premalo sredstvi, saj je težko najti entuziaste, ki bi delali zastonj ali za drobiž. Dodatna težava so mediji, ki se ne zanimajo za tovrstno glasbo ter absolutno premajhno tržišče. Iz enakih razlogov, še zlasti zaradi majhnega trga, se FV Music ne ukvarja več z založništvom.
Zakaj se FV Music osredotoča prav na (večinoma) garažni zvok; kaj vam ponuja takšna glasba, česar ni najti v drugih zvrsteh?
Ta glasba meni osebno daje tisti »drive«, »žmoht«, veselje in pozitivne vibracije, ki jih očitno pri drugi glasbi ne dobim. Lahko bi tudi rekla, da sem nekako zasvojena s to glasbo, v najbolj pozitivnem smislu. Ko sem namreč slabe volje, si zavrtim glasbo kakšne rock'n'roll zasedbe in takoj pozabim, zakaj sem sploh bila slabe volje.
Danes je v Sloveniji veliko promotorjev in veliko prizorišč za underground dogodke, skupine pa plošče izdajajo same (če sploh!) oziroma v samozaložbi; velikokrat je slišati kritike tako na državo, ki menda dá premalo denarja, in na medije, ki ignorirajo to sceno. Zakaj, po vašem mnenju, se vsi ti ponudniki svojevrstno (četudi neformalno) ne združijo in bi potem vsaj v odnosu do države (npr. pri razpisih ministrstva za kulturo) lahko nastopili enotno?
Za določene pobude in projekte vendarle stopimo skupaj (npr. kino Šiška, SAZAS …). Če bi poskusili s kakšnim obširnejšim in resnejšim povezovanjem, pa bi gotovo nastale težave. Dejstvo namreč je, da bi tako povezovanje terjalo ogromno časa, logistike – potrebuješ na primer prostor, opremo, tehniko ipd. – in ljudi, ki bi se potem morali ukvarjati samo s tem povezovanjem ali z reševanjem neke konkretne težave, žal pa so zaradi svojih projektov ti posamični promotorji že tako preveč zasedeni.
Ko primerjate današnjo glasbeno sceno in tisto iz časa nastanka FV – kaj je bilo takrat boljše, kaj je danes boljše ali slabše …
Včasih je bilo gotovo laže delati takšne dogodke zaradi večjega (tudi jugoslovanskega) trga in tudi bolj povezane scene. Ker takrat ni bilo toliko šunda, ki ga danes mediji predstavljajo in vrtijo, jim je vseeno tu in tam uspelo predstaviti kakšne »naše« skupine. Danes je vse to posledično slabše. Je pa danes dostop do informacij in stikov zaradi interneta hitrejši, odkar pa smo člani Evropske unije, pa ni več birokratskih težav pri prestopanju meja in pri carinskih dajatvah za novinarsko gradivo.
Eden vrhuncev delovanja »novega« FV, torej garažno-rockerskega, je bila nedvomno ameriška turneja bandov Hic Et Nunc in Dicky B. Hardy; ali obstajajo danes slovenske skupine, ki bi lahko ponovile ta podvig?
Vedno obstajajo skupine, ki lahko ponovijo ta podvig. Potrebuješ samo dobre zveze, veliko denarja ter nekaj ljudi, ki bi izpeljali ta velikanski projekt.
Ali obstaja v tujini interes za naše garažne rockerske skupine; ali tudi tu kaj pomagate našim zasedbam, jih, denimo, priporočite kakemu tujemu promotorju?
Ne bi rekla, da v tujini obstaja kakšen večji interes za slovenske skupine. Me pa tuji festivali večkrat sprašujejo, katere bi jim predlagala. Takrat z velikim veseljem posredujem kontaktne naslove zasedb, za katere menim, da dostojno predstavljajo naše barve. V ta namen bomo prihodnje leto objavili kompilacijsko cedejko s petimi ali šestimi domačimi skupinami.
FV redno prireja dogodke ne le v prestolnici, temveč tudi v drugih, včasih kar odročnih krajih Slovenije. Kakšna je razlika med ljubljanskim in tamkajšnjim občinstvom; ali imajo v drugih krajih tudi drugačen odnos do same glasbe, ki igrajo jo »vaše« skupine?
Velika. Povečini je zunaj Ljubljane veliko več občinstva kot na koncertu istega banda dan prej v Ljubljani. Neljubljansko občinstvo je tudi bistveno bolj odprto, sproščeno in ga ni sram odzvati se. V Ljubljani ni kakšnega posebnega »feedbacka«, tudi če jim je koncert všeč – so bolj kul, kakor da sofisticirani. Baje smo Ljubljančani kot Japonci, ha, ha, ha.
