Anketa: Metod Pevec je izbral Kekca

Katero delo najbolje uteleša­ slovenski značaj, slovensko­ dušo, slovenske strahove, slovenske zagate, slovensko upanje in stremljenje, smo po­vprašali nekaj slovenskih ustvarjalcev in kritikov. Filmski režiser in pisatelj Metod Pevec odgovarja takole:

»Gotovo je o nacionalnih značajih mogoče tudi resno sociološko razpravljati, vendar me je v resnici ta tema vedno spravljala v rahlo zadrego. Številni splošno uveljavljeni nacionalni predikati so se ob konkretnih ljudeh izkazali za zelo približne, netočne ali celo krivične stereotipe. Ko je treba kakšno reči o slovenskem nacionalnem značaju, sem še bolj skeptičen. Naj je Slovenija še tako majhna, ji ovir za količkaj enoten nacionalni značaj ne manjka. Od Pirana do Murske Sobote, od Črnomlja do Jesenic se Slovenec devetkrat spremeni. Tudi sprehod skozi čas zmede obrise slovenskega nacionalnega značaja. Še pred kratkim je bil slovenski nacionalni junak hrepenevec, sanjal je svojo svobodo, v gumbnici je nosil belo krizantemo, v plašni ilegali je koval svojo prihodnost – ostalo je zgolj nekaj sramežljivega spomina. Imeli smo hlapca Jerneja, še na pragu samostojnosti smo prisegali na štiri milijone pridnih rok, bili smo unitaren delavski razred z bogatimi knjižnimi zbirkami – žal, delu in drugim konstitutivnim vrednotam slovenskega značaja je cena v zadnjih letih neusmiljeno padla. Tudi če se trudimo ohranjati pri življenju nekaj arhetipskih obrisov Slovenca, jih on sam v resnici zavrača, že zdavnaj mu je ljubša vloga posnemovalca, žal se novosti in norosti uči samo na zahodnih, zlatih vratih. Povrhu vsega ali pa prav zato je Slovenec postal tudi pozabljivec, zanikati hoče nekaj svoje najslavnejše zgodovine in identitete. Narod, ki bo vedno znova, ob vsakem političnem obratu, gradil »novega človeka« in pisaril novo zgodovino, bo ostal brez pravega nacionalnega značaja ali celo neznačajen.

Kljub državnosti, lastnemu jeziku in kulturi nas vse bolj pesti sindrom nacionalne indolentnosti.­ Zato si drznem na piedestal slovenske nacionalne identitete postaviti Kekca. Ko se Slovenci ne bomo več strinjali o ničemer, bomo pogledali ta film in bomo soglasni, da je čudovit. Očitno je v naši deželi samo otrok lahko popolnoma nesporen junak, razen tega se ne morem spomniti tako smelega, radoživega in samozavestnega odraslega literarnega ali filmskega junaka. V Sloveniji je možen samo kot majhen, kot otrok, ki se mu ni treba soočati s kompleksnostjo sveta, temveč se spopada z Bedancem, s preprostim enodimenzionalnim antagonistom. Ne smemo pozabiti, da je prvi Kekec nastal v prvi povojni petletki, takoj, ko je slovenski film opravil najnujnejši državotvorni dolg. Ni naključje, da je bil Kekec prvi poosvobodilni, nepartizanski oziroma civilni film. Pionirsko obdobje slovenskega filma je bilo še tehnološko okorno, v pripovednem pogledu pa izkazuje veliko iskrenost, željo in odprtost. Kekec je svoj življenjski prostor našel v majhnem pravljičnem svetu lepe alpske doline. V tem azilu se Slovenec še danes počuti varno in je svoj gospodar. Gore nas še vedno združujejo. Ko pridejo tuji trgovci z novci in poskušajo s ponarejenimi oglasi nagovoriti naš nacionalni značaj, si izposodijo blagovno znamko na planincah. Ko gre Slovenec v svet, bodo za njim ostali trosi ponosne zgodbe o naravnih lepotah njegove domovine. Še danes je prebivalec alpske doline, opredeljuje ga njena majhnost in omejenost z visokimi gorami. Njegova urbana zavest je še vedno šibka, njegov odnos do države pa je na ravni krivolovca. Čeprav s Kekcem v ospredje sili predvsem občutek nedoraslosti, je ta vendarle junak: neustrašen in srčen optimist. Žal se je njegovo odraščanje zavleklo, junaki sodobne slovenske fikcije so večinoma poraženci in črnoglede­ zgube.«