Tiskane izdaje
Katero delo najbolje uteleša slovenski značaj, slovensko dušo, slovenske strahove, slovenske zagate, slovensko upanje in stremljenje, smo povprašali nekaj slovenskih ustvarjalcev in kritikov. Dramaturg Tomaž Toporišič odgovarja takole:
»Gre za vprašanje, ki zaradi shizofrenosti slovenskega nacionalnega značaja skorajda ne more proizvesti enoznačnih odgovorov. Pa vendar poskusimo s farso Pohujšanje v dolini šentflorjanski. Danes, ko nas od nastanka farse loči sto let, Cankarjeva 'hudobna komedija' vznemirja slovenski tukaj in zdaj zaradi dveh stvari: svoje dionizičnosti, odprte forme, v katero – kot lucidno opaža Lado Kralj – vdrejo 'subjektivizem, iracionalnost in fantastičnost' ter 'seveda popolnoma razmajejo dramsko zgradbo'; in pa izjemno natančnega seciranja psihopatologije slovenskega vsakdanjika, ki je lahko hkrati tisti Cankarjevega in našega prostora in časa, združenega v nemoči spervertiranega (neo)liberalizma in provincialnosti.
Svojo intenzivnost in enigmatičnost doseže tako, da ves čas kaže na to, kar je okoli besede. In to, kar je okoli besede, je gotovo paradoks slovenske nacionalne zavesti. Cankar kot da bi govoril o sodobnosti. O spolzkosti in ogabnosti politike, v primerjavi s katero je močerad vse prej kot spolzek, len in smrdljiv in v kateri zaudarja po gnilobi hamletovskega stavka 'Nekaj gnilega je v deželi …' Kdo se ne bi zdrznil ob sintagmi iz njegovega spisa Kako sem postal socialist: 'že tako jetični slovenski liberalizem', ki ga je nekaj spravilo čisto na dno?«
Toda hkrati s tem seciranjem je v Pohujšanju neka volja do življenja, ki skozi posmeh pohujšanju in pohujšljivcem transcendira vse. Tudi kritike in kritikastre, ki poskušajo (o ta zavistnost!) z grotesknimi vatli meriti umetnost, kulturo in svoje sodržavljane nasploh.
Kot npr. Cankarjev dramski tekmec Govekar v kritiki Pohujšanja: 'Farsa je sama po sebi slabo, konfuzno delo brez dramatskega zapletka […], v naglici zmašeno in na hitro skrpano delo, ki beletristu ne dela nove časti ter iznova dokazuje, da Cankar ni dramatik.' In če je Govekar kot varuh konzervativnega gledališča in domačijske ideologije slovenstva na začetku prejšnjega stoletja za domnevni neuspeh Pohujšanja obsodil kar avtorja samega, se je zgodba s to farso, za katero je Cankar pred krstno uprizoritvijo pravilno napovedoval, da bo 'raztrgana […] od obeh strani, od klerikalne in liberalne', še nekajkrat ponovila. Ampak tokrat ne kot kritika že davno kanonizirane Cankarjeve dramatike, ampak kot napad na režiserje kot 'samovoljne' interprete nacionalne literature: najprej Koruna, potem leta 1991 Martina Kušeja in leta 2004 Diega de Bree. Tudi ali včasih celo v čistejši obliki kot v samem literarnem tkivu farse se slovenski nacionalni značaj kaže prav pri recepcijah Pohujšanja v njihovi zdaj že burni zgodovini.«
