Pred časom so na obrobju Šentruperta na Dolenjskem odprli prvi muzej kozolcev Mirenske doline, ki še ni končan, a kljub temu vzbuja precej pozornosti. Tudi sicer se po Sloveniji poleg propadajočih pojavlja vse več obnovljenih ali na novo zgrajenih »markantov« slovenske krajine, tako da obnovljen kozolec postaja moda in statusni simbol. A zakaj obnavljati in kako?
S strmim upadom števila kmetovalcev (leta 2010 se je s kmetijstvom ukvarjalo le še dva odstotka prebivalcev, leta 1953 pa več kot štirideset), predvsem pa z novo mehanizacijo in s spremenjenim načinom spravila sena, žita in drugih podobnih poljščin, je kozolec izgubil prvotni namen in funkcijo. Po vseh definicijah je kozolec v kateri koli obliki (od ostrnice, prek stegnjenega kozolca, do toplarja) preprosto sušilna naprava, ki je v današnjem času baliranja krme in žetve žit s kombajni izgubila svoj namen. Lastniki so jih opuščali in izpostavljeni vremenskim razmeram so začeli propadati, najprej najbolj izpostavljeni stegnjeni kozolci, nekoliko bolj počasi pa pokriti dvojni, tako imenovani toplarji. Res je žalosten in kar nekoliko srhljiv pogled na udrta slemena in odkrite strehe »lesenih harf«, kot jih je imenoval pokojni novinar Ladislav Lesar, ki bistveno zaznamujejo slovensko krajino in jo delajo prepoznavno. Že zato smo kozolce dolžni ohraniti, kar ni preprosta in nezahtevna naloga za lastnike, spomeniško varstvo, občine, arhitekte in še najmanj za obrtnike. Nekaj primerov dobre prakse po Sloveniji že lahko najdemo, še več je takih, ki jih ni mogoče dajati za zgled, kako poskrbeti za ta pomembni in najbolj prepoznavni del naše arhitekturne dediščine. Nepogrešljiv priročnik pri tem bo delo Dušana Štepca Kozolec na prepihu časa. Simončičev toplar v Bistrici na Dolenjskem, ki je izšlo kot dvaindvajseti zvezek Vestnika, ki ga izdaja Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije.
Nujni temeljni strateški ukrepi
Štepec se kot konservator na novomeški enoti ZVKDS že dolgo ukvarja s preučevanjem in zaščito kmečke arhitekturne dediščine, kozolec je le njen najbolj izpostavljeni del. O njem je zapisal : »Če želimo kozolec in njegovo uporabo ohraniti kot enega od pomembnih nacionalnih simbolov, potem bo treba čim prej sprejeti nekaj temeljnih strateških ukrepov na področju varstvene, davčne, prostorske in kmetijske politike, s katerimi bi se med drugim spodbudil tako imenovani proces glokalizacije (interakcija procesa globalizacije in reafirmacije identitete). Od teh ukrepov bo prav gotovo najbolj odvisna usoda najpomembnejših kozolcev na Slovenskem. Preživeli bodo le aktivni kozolci, ki bodo imeli vsebino znotraj sodobnega agrarnega gospodarstva. Ob zavedanju, da se vseh kozolcev ne bo dalo ohraniti, bi bilo treba ohraniti vsaj tiste, ki najbolje dokumentirajo nastanek, uporabo in razvoj te dediščinske zvrsti ter so reprezentativni glede na prostor, čas in socialno okolje.«
Ohranjati v uporabi in na kraju samem
Avtor v raziskavi temeljito razišče zgodovino kozolca na Slovenskem, njegovo uporabnost in identitetno vlogo za slovensko krajino, pri ugotavljanju starosti so mu v pomoč strokovnjaki za dendrokronološko datiranje, pri podrobnejši raziskavi pa se omeji na kozolce na Dolenjskem in v Beli krajini. V jedru je Simončičev toplar v Bistrici na Dolenjskem, edini kozolec na Slovenskem, ki je razglašen za kulturni spomenik državnega pomena in najbolj kakovostno delo tesarskega mojstra Janka Gregorčiča. Najprej je bilo predvideno, da bi ga zaradi zelo neugodne lege tik ob osrednji cesti skozi Mirensko dolino prestavili v nastajajoči muzej kozolcev, a je prevladalo načelo, da je treba kozolce (kot tudi drugo arhitekturo) ohraniti na prvotnem mestu. Toda ohranjanje vsakršne arhitekture je smiselno, če ta ostane »živa«, kako to doseči, pa je bistvo Štepičeve raziskave. Simončičev kozolec je danes last šentrupertske občine in vse kaže, da bo preživel v »izjemno kvalitetnem vaškem ambientu s prepletom etnološke, zgodovinske, umetnostnozgodovinske in tehniške dediščine … Obiskovalcem bi veljalo približati celoten vaški ambient, ne le kozolec,« je zapisal Štepec.
Simončičev in drugi ohranjeni in obnovljeni kozolci ne smejo postati »nema priča (nostalgični prežitek) nekega časa, ki ga ni več, temveč ideja , ki bo povezovala sodobnost s preteklostjo. V tem kontekstu imajo svoj smisel in strokovno utemeljitev tudi načrtovani m uzej na prostem – kozolci Mirenske doline ter njegov širši koncept –, ustanovitev c entra odličnosti na Veseli Gori in ureditev mreže kozolcev, ohranjenih in prezentiranih 'in situ'«.
Interpretacijski dediščinski center
S povezovanjem različnih vsebin bi lahko nastal poseben interpretacijski dediščinski center, v katerem bi med drugim sistematično raziskovali kozolce na Slovenskem, zbirali in hranili podatke o njihovi izdelavi ter poimenovanja, sadili in gojili stare njivske kulture, se »igrali zgodovino« (na primer zdevanje različnih vrst žita v kozolec), se učili tesarske obrti, izvajali učne programe o pravilnem odnosu do okolja in revitalizirali kulturno krajino. Rečeno na kratko: ohranjanje kozolcev ima smisel, če bodo našli mesto v sodobnem kmetovanju. Tudi dolgoročni koncept ohranjanja kozolcev Občine Šentrupert po Štepcu ni slab, ga bo pa treba načrtno strokovno usmerjati, sproti preverjati njegove učinke in ga pravočasno dopolnjevati. Znotraj tega koncepta se bo našla tudi rešitev za Simončičev toplar.
S trokovnjaki z drugih področij so prepričani, da »je kozolec imel in bo imel svojo logiko obstoja, dokler bo uporaben« (Janez Bogataj) in da je »izjemen, a za današnji čas prevelik, preokoren in predrag. Je spomenik kulture človeka« (Borut Juvanec), vendar bi se brez njih podoba slovenske kulturne krajine bistveno spremenila. Načinov za njihovo ohranitev je veliko, volje očitno vse več, upamo lahko le, da bo potekala ob čim večjem sodelovanju stroke, ki ima zbrano potrebno dokumentacijo, da bodo kozolci ohranili vsaj bistvene elemente avtentičnosti. In s tem tudi kulturna krajina.
Tiskane izdaje
