NUK II: projekt izbran, kdaj se bo gradnja začela, še ni znano

Na natečaj je prispelo 120 projektnih predlogov, od tega skoraj polovica iz tujine. Izbran je bil projekt biroja Bevk Perović.

Objavljeno
08. maj 2012 22.14
Jožica Grgič, kultura
Jožica Grgič, kultura
Potem ko je bil z odločitvijo vlade preklican dve desetletji star arhitekturni projekt Nuk II arhitekta Marka Mušiča in konec leta 2011 za knjižnico razpisan javni mednarodni natečaj, je mednarodna ocenjevalna komisija izbrala projekt arhitekturnega biroja Bevk Perović.

Na najpomembnejši arhitekturni­ natečaj v samostojni Sloveniji je prispelo kar 120 elaboratov, od tega skoraj polovica iz tujine, izbira nagrajenih in odkupljenih natečajnih projektov pa kaže, da je bil natečaj uspešen. Z njim so si želeli priti do arhitekturne rešitve, ki bi s spoštljivim odnosom in z vključevanjem kulturne dediščine v prostor vnesla novo arhitekturno kakovost s prepoznavnim značajem. Komisija je ocenila, da bo Ljubljana in z njo država s prvonagrajenim projektom dobila sodoben, tehnološko moderen in uporabno fleksibilen objekt knjižnice na visoki arhitekturno-urbanistični ravni, ki obenem spoštuje kulturno dediščino.

Posebnost

Komisijo je presenetilo, da velika večina predlogov konstrukcijo stavbe obravnava kot manj pomemben del projekta in ne kot temelj arhitekturnega reda, merila, ritma in s tem kot izhodišče zunanjega izraza ter oblikovanja notranjega prostora. Projekt biroja Bevk Perović je tudi glede tega izjema, saj upošteva vse programske zahteve Narodne in univerzitetzne knjižnice in hkrati univerzo predstavlja na ustrezen način, primerljiv s simbolično močjo Plečnikove knjižnice. Iz projekta je tudi očitno poznavanje sodobnih knjižnic. Njegovi avtorji se niso osredotočili le na golo arhitekturo, ampak so upoštevali študente kot najštevilnejše uporabnike knjižnice in druge uporabnike. V tem duhu je predstavljen vhod nasproti Filozofske fakultete, drugi vhod z Emonske (Križank) pa se navezuje na Plečnikov Nuk.

Osrednja čitalnica je sodoben, razgiban prostor z različnimi manjšimi čitalniškimi prostori in mesti, v prizidku k stavbi na Rimski 1 pa je nočna čitalnica. Matija Bevk je dejal, da je pomembno, da je narodna knjižnica kot ena osrednjih državnih ustanov fizično in mentalno samostojen objekt. Tak objekt mora biti prepoznaven v strukturi mesta, kot je prepoznaven Plečnikov Nuk in kot so praviloma prepoznavne vse narodne knjižnice po svetu. Fizična prepoznavnost in posebnost izhajata iz posebnosti programa narodne knjižnice kot kulturne in izobraževalne platforme družbe in na tem je temeljil projektni predlog biroja Bevk Perović. Upoštevali so, pravi Bevk, da je knjižnica v 21. stoletju drugačna, kot je bila recimo v 
20. stoletju, ne samo zaradi drugačne tehnologije, ampak tudi zato, ker je postala prostor interakcije med uporabniki in novimi vsebinami (predavanja, srečanja, projekcija), po drugi strani pa je še vedno zavezana tradicionalni knjižnični vlogi.

Arheološke najdbe 
kot potencial

Arheološke najdbe, ki so zdaj skrite pod parkiriščem, so bile po eni strani težava in po drugi velik potencial, pravi Bevk, saj so postale osnova za novo knjižnico. Zelo pomembna je vključitev ruševin rimskega carda in decumanusa v nižje pritličje knjižnice, celovito obravnavano kot častni vstopni prostor, ki se med drugim odpira v informacijski pult, predavalnico, revijalno čitalnico, trajno arheološko razstavo in proti stopnišču scala regia, ki vodi v tri metre dvignjeno pritličje knjižnice. Pravzaprav gre za petnadstropno čitalno sobano, ki s tlorisom sledi obrisom spodaj ležečega decumanusa. Prostor je na vsakem koncu opremljen z velikim panoramskim oknom. Ta veličastna dvorana, osvetljena od zgoraj in obdana s knjigami, je narejena iz stopničastih spojev visečih bralnih ploščadi, od katerih so nekatere zastekljene od tal do stropa in omogočajo delno tiha bralna območja, druge pa ostajajo samostojne enote, a so hkrati popolnoma odprte proti neprekinjeni prostornini dvorane.

Svetloba

Vzdolžni prerez kaže, da se z ene bralne ploščadi vidi diagonalno na naslednjo ploščad in diagonalno po celotni dvorani. Število ploščadi se proti vrhu zmanjšuje, kar daje prostor mostičkom, ki prečkajo zgornje prostore in povezujejo dve nadstropji pisarn na obeh straneh dvorane, pod skladiščnim prostorom in tehničnimi službami, ki skupaj predstavljajo vrh konstrukcije. Najvišja nadstropja so opremljena s svetlobniki, ki svetlobo pošiljajo do glavnega prostora in celo v avlo nižjega pritličja, na nivo rimskih ruševin.

Servisni del na južni strani dvorane vključuje dvigalo, stopnice, toaletne prostore in podobno ter je razdeljen v prizme na obeh straneh škarjastega stopnišča, ki vodi do vseh nadstropij knjižnice. Tako so različne funkcije knjižnice ločene druga od druge, toda v istem servisnem delu. To ne omogoča le preprostega prehajanja iz enega sektorja v drugega, ampak tudi prožnost za prihodnjo uporabo in razvoj projekta. Upoštevaje nepredvidljivo prihodnost knjižnice v digitalni dobi, ta prožnost povečuje prilagodljivost knjižnice različnim načinom uporabe in hkrati omogoča optimizacijo vloge javne ustanove, ki je na široko odprta družbi.

Pomembna sta dva ločena vhodna trga, od koder je dostop do nižjega pritličja. Z vsakega, torej z Aškerčeve in Emonske ceste, vodi široko stopnišče v nižje pritličje in se v prvem primeru uporablja za službeni, v drugem pa za javni vhod. V prvem prizidku je odpremni in poštni oddelek, drugi pa povezuje glavno knjižnico z nočno čitalnico in kavarno na severovzhodnem vogalu lokacije.

Obodno strukturo sestavljajo montažni votli in trdni armiranobetonski stebri dveh različnih premerov. Izmenjujejo se drug z drugim in s polnilom, steklom, ki sega od tal do stropa in ustvarja sinkopiran plastični učinek po površini celotne stavbe. Vseobsegajočo prevleko prekinjajo zunanje stene, ki na glavnih oseh po višini obdajajo panoramski okni in po širini ustrezajo meram spodaj ležečega carda in decumanusa. Cevasto sinkopiranje namiguje na značilen tektonski značaj Plečnikovega dela, ki ga lahko vidimo po mestu.

Projekt je trajnostno naravnan. Energetsko varčnost zagotavlja štirislojna toplotnoizolacijska zasteklitev, ki omogoča veliko dnevne svetlobe v prostorih, prilagodljivo senčenje pa preprečuje pregrevanje. Kot obnovljiv vir energije za ogrevanje in hlajenje je predvidena uporaba talne vode. Na stavbi, ki je krmiljena s centralnim nadzornim sistemom, je predvidena sončna elektrarna.

Zunanjost in notranjost stavbe sta elegantni, čisti, skladni, umirjeni, kot pravzaprav pritiče knjižnici, in prav nič spektakularni, kar je njena prednost v primerjavi z nekaterimi drugimi predlogi. Bruto površina je 19.123 kvadratnih metrov, tvorijo pa jo nizko pritličje (delno podkleteno), visoko pritličje ter sedem etaž.

Izbira projektnega predloga je šele prvo dejanje in upati je, da se ne bo ponovila zgodba leta 1989 izbranega Mušičevega projekta. Država – natančneje ministrstvo za izobraževanje, znanost, kulturo in šport – kot investitor še nima odgovorov, iz katerega vira se bo financirala gradnja Nuka II, koliko naj bi stal projekt in v kolikšnem času po izdelavi projektne dokumentacije naj bi se gradnja začela. Odgovorili so nam, da je v rebalansu proračuna za projekt Nuk II v letu 2012 predvidenih 893.907 evrov. »Ko bomo na ministrstvu uradno prejeli rezultate arhitekturnega natečaja, jih bomo preučili in nato sprejeli ustrezne odločitve.«