Tiskane izdaje
Nenavadno žanrsko oznako urbane bajke je filmu nadel kar režiser Gustavo Taretto (1956), ki je svojo na mednarodnih filmskih festivalih ničkolikokrat nagrajeno celuloidno bajko postavil v rojstni Buenos Aires, vanjo pa vključil dva osrednja akterja. Agorafobičnega spletnega oblikovalca Martina, ki le redko zapusti svoje enosobno stanovanjce, in ara nžerko izložb strtega srca Martino.
Njune poti se pogosto prekrižajo, a se nikoli zares ne srečata in živita vsak za svojimi slepimi stenami v stanovanjskih blokih, ki stojita drug nasproti drugemu.
Taretto si je v filmskem eseju o ljubezni in osamljenosti v virtualni dobi zastavil predvsem vprašanje, kako najti ljubezen sredi milijonov ljudi, in to v enem najbolj nagnetenih mest Južne Amerike, ki po številu prebivalcev zaostaja le še za brazilskim São Pauolom.
