EPK: aktivacija vseh čutov

Če si je Denis Diderot na predstavi Pismo o gluhonemih zatiskal ušesa in ob Lessingovem tekstu, ki ga ni slišal, temveč le po spominu razbiral iz kretenj in mimike igralcev, doživljal nenavadno intenzivne emocije, so strategije participacije različnih čutov gledalca v predstavi Med nama še veliko bolj raznolike.

Pravzaprav so nagovorjeni vsi čuti, ker projekt ne izhaja iz eksluzivno artističnih izhodišč, pa mu uspeva senzibilnost tudi v resnici obuditi. Tako imenovano senzorialno gledališče, kamor spada predstava Med nama, sicer uporablja vse principe, ki so se jih domislili režiserji v zadnjih sto letih, vendar se tega loteva nepretenciozno, torej ne zgolj zaradi formalnega eksperimenta, temveč kot dejansko igro zapeljevanja gledalca. Nekonvencionalna je že izbira lokacije, mariborski mestni park je namreč idealno prizorišče za razsrediščenost dogajanja ter udeležbo gledalcev, ki prav tako ni zgolj umetno dirigirana, temveč se razlika med »akterji« in »gledalci« postopoma briše, dokler povsem ne izgine.

Protagonisti prevzamejo le vlogo koordinatorjev, ker v projektu ni zgodbe (pravzaprav jih je nešteto oziroma toliko, kolikor so jih obiskovalci sposobni sami generirati), nakazujejo zgolj smernice in neskončne kroge, ki se jim je treba predati. Zlagoma, najprej z eliminacijo enih čutil, da se zavemo drugih, predvsem tistih v umetniških projektih najbolj zapostavljenih, tipa in voha. To je tudi nekakšna iniciacija v magične rituale, ti pa so še najbolj podobni neobvezni igri, ki naj bi – po mnenju režiserja Enriqueja Vargasa – omogočila »resonanco z lastnim spominom in domišljijo«.

Prepustiti se gospodičnam

Da bi to dosegli, se je res treba povsem prepustiti gospodičnam, ki plešejo, skačejo, uganjajo norčije, čebljajo v nizozemščini, danščini in francoščini, predvsem pa razkazujejo najrazličnejše naprave in priprave, ki praviloma prinašajo jasna in enostavna optimistična sporočila. Nič kaj preprosta naloga za praviloma zadržanega, zavrtega slovenskega obiskovalca kulturnih prireditev, ki se že a priori boji participacije, saj je v zraku konstanten strah, da bi se osmešil, poleg tega pa v večini tovrstnih projektov »uradni« akterji le navidezno prepustijo pozicije gledalcem, večinoma jih v nekoliko vzvišeni pozi neprikrito zadržijo zase.

Dekleta iz gledališča Senzorium nimajo takšnih teženj, saj tudi nimajo namena dominirati ali manipulirati z zunanjimi udeleženci »predstave«, njihovo vodilo je pravzaprav zgolj poziv, češ, pridružite se nam, če si želite novih, drugačnih izkušenj. Seveda bi bilo preveč zapisati, da človek doživi kakšno temeljno preobrazbo na področju »sistema vrednot, vrednosti velikodušja in medosebnih odnosov«, kot projekt opredeljujejo avtorji, za takšen preskok je treba narediti še kaj več. Ima pa takšen nepretenciozen, pravzaprav kar otroški koncept zelo pozitivne konotacije, pa naj gre za hipno razbremenitev našega čustvenega in intelektualnega aparata ali pa – kar nikakor ni zanemarljivo – blaženje preveč strahospoštljivega odnosa do umetnosti.

Predstava je nastala v okviru mednarodnega projekta The Generosity Experience, v njem pa sodelujejo senzorialna gledališča iz Danske, Belgije, Francije in Slovenije pod vodstvom Enriqueja Vargasa, utemeljitelja gledališča za čutila (Teatro de los sentidos) v Barceloni in enega najvplivnejših režiserjev zadnjih desetletij. Če si je niste ogledali, bosta o slovenskem procesu nastajanja predstave ter o celotni turneji posneta dva dokumentarna filma. Čeprav izkušnja seveda ne bo enaka, to bo zgolj še senzacija za oči, kar je podobno, kot če bi se zadovoljili s seksom, odličnim vinom ali izbrano večerjo prek računalniškega zaslona.