Sigur Rós – glasba z drugega sveta

Na letošnjem Mars festivalu bosta nastopili islandska skupina Sigur Rós in slovenski zasedbi Melodrom in MojcArt.

Objavljeno
03. september 2012 14.33
Posodobljeno
04. september 2012 06.00
Zdenko Matoz, kultura
Zdenko Matoz, kultura

Četrta različica Mars festivala bo v sredo, 5. septembra, ob 18. uri na Trgu Leona Štuklja v Mariboru v okviru Evropske prestolnice kulture. Poleg začetniške zasedbe MojcArt in melodramatične zasedbe Melodrom bodo zvezde večera še Islandci iz nenavadne ambientalne rockovske skupine Sigur Rós.

Kdorkoli je bil na Islandiji, tem črnem vulkanskem otoku, ki nastaja zaradi razhajanja severnoameriške tektonske plošče z evroazijsko in je del najdaljšega gorskega grebena na svetu, se verjetno ne čudi drugačnosti glasbe, ki prihaja s tega otoka. V svet je islandsko glasbo najprej popeljala rock zasedba The Sugarcubes, katere pevka Björk je kasneje nadaljevala samostojno kariero in postala najbolj znana Islandka na svetu. Po njenih stopinjah izven Islandije gredo še kantavtorica Emiliana Torrini, veseljaki GusGus in post rock skupina Sigur Rós.

Trenutno najbolj zanimiva islandska glasbena zasedba je nastala v Reykjavíku leta 1994 in je znana predvsem po ambientalni glasbi. Deluje v postavi Jón Þor (Jónsi) Birgisson, vokal, kitara; Kjartan (Kjarri) Sveinsson, klaviature; Orri Páll Dýrason, bobni, in Georg (Goggi) Holm, baskitara.

Prepoznavni so postali predvsem zaradi nezemeljskega, eteričnega zvoka, falseta pevca Jónsija in njegovega posebnega igranja kitare z lokom za violončelo. Ker kitarske strune niso postavljene v loku kot pri violončelu, je tovrstno igranje kitare zelo težko. Skupina si je nadela ime po Jónsijevi sestri Sigurrós, ker je nastala na njen rojstni dan.

Njihova glasba vsebuje kanček severnjaške otožnosti in je zaznamovana z miti in zgodbami ter pokrajinskimi posebnostmi in naravnimi lepotami Islandije. Doslej so izdali šest studijskih albumov, album remiksov, dva koncertna albuma in sodelovali pri številnih drugih (glasbenih) projektih ter posneli dva glasbena filma Heima (2007) in Inni (2011).

Upanje za Sigur Ros


Sigur Rós so do snemanja prvenca Von (Upanje) prišli s pleskanjem - v zameno za snemanje so prepleskali studio, v katerem so posneli album. Prvenec je izšel leta 1997 in je pretežno nepoznan, saj je zelo eksperimentalen, ambientalen album, ki je sprva izšel zgolj na Islandiji. Produkcija albuma je bila dolgotrajna, končni rezultat pa povsem drugačen od prvotnih studijskih posnetkov. Sigur Rós so končni material sprva hoteli zavreči in vse posneti znova, a so na koncu album le izdali. Leto kasneje je sledil album remiksov Von brigði (Koš), ki je vseboval tudi skladbo Leit af lífi, ki je Sigur Rós niso umestili na album Von. Preostale skladbe s tega albuma so predelali različni islandski glasbeniki.

Zasedba je svoj kultni status v glasbeni zgodovini pridobila z drugim albumom, pravo glasbeno mojstrovino, naslovljeno Ágætis Byrjun (Dober začetek). Tudi ta je sprva izšel le na Islandiji, kasneje pa so ga pri založbi Fat Cat Records izdali tudi v Veliki Britaniji. Tukaj se zgodba o uspehu zasedbe Sigur Rós resnično začne. Album so kritiki zelo pohvalili, Sigur Rós pa so se prvič odpravili na svetovno turnejo, v okviru katere so razprodali večino koncertov.

Nihče ni pričakoval, da bo album neznanih, sramežljivih mladeničev iz Islandije, odpet v islandščini, doživel takšen uspeh. Še pred izidom so Sigur Rós na spletni strani zapisali: »Nočemo postati superzvezde ali milijonarji. Preprosto bomo za vedno spremenili glasbo in način razmišljanja ljudi o njej.« Njihova matična založba je pričakovala okoli 1500 prodanih izvodov, do danes pa so prodali več milijonov izvodov albuma.

Vonlenska - izmišlljeno govorjenje

Tretji album brez naslova in brez besedil so Sigur Rós izdali leta 2002. Glasbeno se je odmaknil od predhodnika, saj je prinesel temnejšo glasbo v bolj grobi produkciji z manj melodičnimi skladbami. Jónsi jih izvaja v izmišljenem »jeziku«, poimenovanem vonlenska (iz besede von (upanje)). V bistvu gre predvsem za uporabo glasu kot instrumenta za izvajanje pesmi s pomočjo brezpomenskih zlogov. Ta album so Sigur Rós snemali v svojem studiu Sundlaugin (Bazen, saj je nekoč res bil bazen).

Sledila je turneja, leta 2003 pa so združili sile s skupino Radiohead za plesni projekt Split Sides koreografa Mercea Cunninghama. Kasneje je del, ki so ga za projekt napisali Sigur Rós, izšel v obliki epija Ba Ba Ti Ki Di Do (del, ki so ga napisali Radiohead, še ni bil objavljen).

Hvala velja za največji uspeh

Leta 2005 so izdali nov studijski album Takk (Hvala), ki je kmalu po izidu postal njihov najbolje prodajani album. V nasprotju s predhodnikom album vsebuje besedila (v islandščini). »Tokrat je bilo pisanje besedil zabavno. Toda še vedno pisanje tekstov za nas ostaja izziv, saj se težko izražamo skozi besedila,« je pojasnil Jónsi.

Leta 2007 sta izšla album Hvarf/Heim (Izginulo/Doma) ter dokumentarni film Heima (Domovina). Na manjši turneji po rodni Islandiji, katere rezultat sta bila album in dokumentarec, so Sigur Rós izvedli nekaj koncertov v akustični verziji, ki so predstavljeni v tem dokumentarnem filmu. Dvojni album je razdeljen na dva dela, Hvarf (Izginulo) prinaša neizdane skladbe skupine, posnete v studiu, Heim (Doma) pa akustične različice nekaterih njihovih skladb, izvedene v živo.

Po besedah baskitarista Georga so z akustičnimi nastopi ugotovili, da njihove skladbe vsebujejo neko klasično strukturo. S temi 'izštekanimi' koncerti so v skladbah našli posebno energijo in goloto, ki je pomembno vplivala na njihov prihajajoči studijski izdelek. Veliko skladb je, v nasprotju s standardnim delovnim procesom skupine, tokrat najprej nastalo v akustični verziji, iz katere so se šele kasneje razvile v mogočne instrumentale in končne različice skladb.

Prvič snemali izven Islandije

Leta 2008 so izdali peti studijski album Með suð í eyrum við spilum endalaust, kar bi v slovenščini pomenilo – z brenčanjem v ušesih igramo neprestano. To je prvi album, posnet tudi izven Islandije – poleg Reykjavíka so snemali v New Yorku, Londonu in Havani. Izdelek vsebuje tudi prvo skladbo Sigur Rós, napisano v angleškem jeziku (All Alright), ostale so seveda v islandščini. Koproducent albuma je Mark »Flood« Ellis, ki je v preteklosti že sodeloval z znanimi imeni svetovne glasbene scene (U2, Depeche Mode).

Jónsi je album opisal z besedama hiter in zabaven. Ti besedi nedvomno še nista bili uporabljeni pri opisu njihove glasbe. S tem albumom so se Sigur Rós izognili stereotipni asociaciji na svoj geografski izvor in njegov vpliv na glasbo, ki jo ustvarjajo. Magičnosti Islandije se verjetno ne bodo otresli, čeprav so s tem albumom dokazali, da lahko v glasbi prikažejo tudi poletje in ne le zime.

Po nekajletnem premoru, ki so si ga privoščili po izidu zadnjega albuma in obširni svetovni turneji, izidu koncertnega albuma ter spremljajočega filma Inni, so se Sigur Rós letos vrnili na koncertne odre, presenetili so tudi z novim albumom Valtari (Parni valjar). Vseh osem skladb na 54-minutnem albumu zveni kot alternativna glasbena pot, ki je Sigur Roś niso ubrali po izidu nenaslovljenega albuma. Pogosto brez formalnih struktur in mestoma bolj ustvarjajoč atmosfero kot skladbo nov album, ki so ga Sigur Rós opisali kot plaz v počasnem posnetku, predstavlja protiutež enakomernemu in hkrati nezavednemu prehajanja zasedbe k vse večji  prepoznavnosti. Tu se močno približajo britanskemu glasbenemu posebnežu Brianu Enu in njegovim zvočnim pejsažem.

Številni projekti


Poleg studijskih albumov, živih albumov in dokumentarnih filmov so Sigur Rós v bogati glasbeni karieri sodelovali pri številnih ustvarjalnih projektih – eden od njih je projekt Rímur Steindórja Andersena. Steindór je pripovedovalec in pevec tradicionalnih islandskih melodij, poezije, imenovane rímur, ki pripoveduje zgodbe o islandskih herojih, epskih bitkah, o katerih so si zadnjih nekaj stoletij pripovedovali od ust do ust. Sigur Rós so na epiju Rímur s Steindórjem Andersenom sodelovali pri treh delih.

Leta 2001 so za film Vanilla Sky režiserja Camerona Crowa prispevali tri skladbe (Svefn-g-englar, Agaetis byrjun in Njosnavelin). Poleg glasbe je Cameron Crowe v zaključnem prizoru filma s Tomom Cruisom in Cameron Diaz uporabil tudi del atmosferične filmske projekcije, ki so jo takrat Sigur Rós uporabljali na koncertih kot kuliso. Vanilla Sky je prvi hollywoodski film, v katerem se je pojavila glasba teh ustvarjalnih Islandcev. Kasneje so prispevali glasbo za pretresljiv film 127 hours iz leta 2010 (skladba Festival) in še za nekaj drugih filmov, predvsem evropske produkcije. Vodja zasedbe Jónsi je za animirani film How To Train Your Dragon (2010) posnel skladbo Sticks & Stones, za film Camerona Crowa We Bought a Zoo (2011) pa glasbo za film v celoti, ki vsebuje tudi nekaj skladb ali delov skladb zasedbe Sigur Rós.