27. Liffe: Dobre žene počasi zorijo

Režijski prvenec nekoč ene prvih dam jugoslovanskega, danes srbskega gledališča in kinematografije Mirjane Karanović s tematiko srbske vloge in odgovornosti za zločine med vojno v Bosni in Hercegovini po razpadu nekdanje države ni naključje.

Leta 2003 je Mirjana Karanović postala prva srbska igralka, angažirana v hrvaškem filmu po domovinski vojni. To je bil film Priče Vinka Brešana, v katerem igra vdovo hrvaškega branitelja, udeleženega v vojnem zločinu. Film je na Hrvaškem vzbudil močne reakcije. A že dve leti zatem je sprejela vlogo Esme, bosanske mame, ki jo posilijo Srbi, v filmu Grbavica Jasmine Žbanić, zlatem medvedu Berlinala­ leta 2006, za katerega je prejela tudi nominacijo za evropsko filmsko nagrado. Tudi ta film so spremljale ogorčene polemike. Leta 2007 je zaigrala v norveškem filmu Blodsbånd Mariusa Holsta, v katerem je mama kosovskega Albanca, kar so srbski mediji označili za njeno protisrbsko stališče.

Vendar pa Mirjana Karanović v razčiščevanju balkanske morije ni bila aktivna samo kot igralka, ampak tudi kot družbenokritična javna osebnost. Tako je, denimo, leta 2008 prejela nagrado osvajanje svobode, namenjeno ženskam, ki se zavzemajo za afirmacijo človekovih pravic, pravne države, demokracije in družbene tolerance.

V Dobri ženi, v kateri je poleg Stevana Filipovića in Darka Lungulova tudi soscenaristka, igra Mileno, dobro situirano Srbkinjo srednjih let, ki živi v razkošni predmestni beograjski hiši. Je skrbna in ljubeča mama, pokorna in predana žena, ki ni nikoli kaj dosti dvomila o svojem življenju, še manj o ozadju lagodnosti tega življenja in najmanj o tem, kaj je njen mož kot pripadnik paravojaških enot počel v času vojne v BiH. Tudi dejstvo, da se je mož zaradi njenega protivojnega aktivizma tako rekoč odrekel najstarejši hčeri, je ne opogumi za kakršenkoli dvom ali akcijo. Anomalije in tabuje družbe, v kateri živi, bežno zazna prek televizijskih oddaj, ki vse bolj postavljajo v središče javne debate srbsko vlogo v vojni kot rakasto rano družbe, mož pa se odziva nanje z verbalno agresijo in ogorčenjem.

Tiha preobrazba

Milena izve, da ima raka na dojki, obenem pa odkrije videokaseto s posnetki moževih vojnih zločinov. Kot poosebljenje pasivne, nevidne tradicionalne srbske matere in žene, ki nič ne sprašuje in za ljubi mir v hiši potrpi marsikaj, potiska odkritji na stran in se pretvarja, da to ni nič. Medtem pa vse bolj spremlja življenje svojih znank, prav tako soprog vojnih veteranov in zločincev, ki v primerjavi z njo živijo v čustveno razsutih razmerjih, polnih nasilja in alkoholizma.

Njena preobrazba je tiha, počasna in introvertirana. Takšen je tudi film, ki s klasično narativno, koncizno ter umirjeno režijo spremlja Milenine intimne boje in soočanje z dejstvom, da sicer živi s pozornim in zvestim možem, ki ji omogoča varnost in udobje, toda za to fasado tli človek, ki ga je vojna spremenila v zločinca. Milenin preklop iz pasivnosti v aktivnost ni kričav, jo pa dobesedno razgali in pusti na robu, s katerega je njena prihodnost videti scela negotova. A mit potrpežljive, patriarhalno podložne ženske, ki je seveda sestavni del družbenega problema, je temeljno načet.