Houston, imamo problem! zmagal v Portorožu

Film Žige Virca o fantomskem jugoslovanskem vesoljskem programu je nocoj postal najboljši film festivala. Nagrado občinstva je prejel film Pojdi z mano.

Objavljeno
17. september 2016 20.04
Ženja Leiler
Ženja Leiler

Žirija 19. Festivala slovenskega filma, ki je zaradi neodložljivih obveznosti enega izmed žirantov, režiserja animiranih filmov Roka Predina, delovala v nekoliko okrnjeni zasedbi - direktor fotografije Rado Likon, predsednik Art kino mreže Slovenije Jure Matičič, profesorica filmskih študij Meta Mazaj ter režiserka Sonja Prosenc -, je imela na voljo dvajset vesen v različnih kategorijah. Od tega jih je v dvanajstih točno določenih kategorijah morala podeliti, potem pa jih je v dodatnih desetih lahko podelila še največ osem.

Svojo kvoto je polno porabila, na vrh piramide pa postavila film Žige Virca Houston, imamo problem! (Studio Virc), mokumentarec, torej film, ki se dela, da je dokumentarec, pa to ni, o fantomskem jugoslovanskem vesoljskem programu, ki naj bi Američanom omogočil, da so prvi stopili na Luno. Houston je tako prejel vesno za najboljši film festivala. Žirija je v utemeljitvi zapisala, da »sopostavljanje zgodovinske resnice in fikcije v nagrajenem filmu povezuje fragmente v pomensko celoto in ustvarja novo resnico, hkrati pa problematizira naše sprejemanje te iste resnice in vsake druge, ki nam jo servirajo mediji. Z uporabo dokumentarne forme nas sili v razmislek o nekritičnem podeljevanju kredibilnosti in avtentičnosti vsebinam zgolj na podlagi oblike diskurza, ki ga asociiramo z resnico.«

Poleg tega mu je žirija dodelila še nagradi za najboljšo montažo (Vladimir Gojun) in glavno moško vlogo, ki jo je za upodobitev domnevnega vesoljskega inženirja Ivana Pavića, ki naj bi v šestdesetih letih v okviru tajne naloge odšel v ZDA, doma pa so uprizorili njegov samomor, prejel hrvaški igralec Božidar Smiljanić.

Vesna za najboljšo režijo je šla v roke Damjanu Kozoletu za Nočno življenje (Vertigo), skandinavsko realistično posneto zgodbo o noči, v kateri bo žena znanega odvetnika poteptala svoja moralna načela, da bi moža obvarovala pred škandalom. »Režiser, ki svoj navdih najde v dehumanizirani družbi, njenih zlaganih podobah in senzacionalizmu, se od tega oddalji in se osredotoči na intimen portret osebe, ki je sama produkt te družbe. Z minimalističnim pristopom dovoli gledalcu, da lik razume v vseh njenih razsežnostih in etičnih dilemah,« je zapisano v utemeljitvi.

Pia Zemljič je za vlogo odvetnikove žene Lee prejela nagrado za najboljšo žensko vlogo, žirijo pa sta prepričali njena minimalistična igra in zadržana emocija, ki »zaznamujeta vzdušje filma in gledalca prikleneta na obraz lika, ki je od začetka do konca razpet med iskanjem resnice in hkrati njenim prikrivanjem«. Nočnemu življenju pa je šla poleg nagrade za scenografijo (letošnji Badjurov nagrajenec Dušan Milavec in Neža Zinajič) še nagrada za moško stransko vlogo, ki so jo prejeli kar trije igralci - makedonski igralec Petre Arsovski, Matija Vastl in Dejan Spasić: »Trojica medicinskih protagonistov s prepričljivimi igralskimi interpretacijami v filmu predstavlja zadnji zid dihajoče družbene morale, ki ji nikoli več ne bo treba pred vrata skušnjave.«

Kozole je prejel vesno tudi za svoj desetminutni dokumentarec Meje (Vertigo), ki v enem samem skrbno komponiranem kadru prihajajoče in odhajajoče kolone prebežnikov »brez vsakršne intervencije nastavi ogledalo sodobnemu času in naši lastni neobčutljivosti«.

Vesno za najboljšo stransko vlogo je žirija namenila Marjuti Slamič za vlogo nemočne mame uporniške najstnice v filmu Nika (Nora Production Group) Slobodana Maksimovića, ki jo je žirija prepoznala kot ključno vlogo »pri vzpostavljanju razmerja med materjo in hčerko. Ostalim likom v filmu nudi trden oprijem in jim pomaga rasti, zato smo jo kot dovršeno igralsko stvaritev dojeli kot nepogrešljiv del zgodbe.«

Najboljši scenarij je žirija videla v sicer že distribuiranem slovensko manjšinskem koprodukcijskem filmu Olma Omerzuja Družinsko življenje (slovenski koproducent Arsmedia), ki sta ga napisala Nebojša Pop Tasić ter režiser. Natančno premišljen in zgrajen scenarijse po mnenju žirije »zajeda v ranljivo družinsko tkivo, ga dekonstruira, premelje in novorojenega dostavi na konec filma«.

Najboljšo fotografijo je ustvaril Marko Brdar v filmu Mama (Gustav film) Vlada Škafarja, poetičnem eseju, v katerem poskuša mama rešiti svojo destruktivno najstnico, to pa jo popelje na pot samoizpraševanja: »Občuteno spajanje naturalizma in poetike nas v tihih podobah popelje na lirično potovanje dveh oseb.« Za najboljši film festivala pa je Mamo razglasila žirija Združenja slovenskih filmskih kritikov.

Nagrado za najboljši film podeljuje tudi Art kino mreža Slovenije, ki se je odločila za film Pojdi z mano (A. A. C. Production) režiserja Igorja Šterka in scenarista Dušana Čatra, v katerem lucidno poigravanje z elementi žanra grozljivke izpelje zgodbo o štirih sodobnih najstnikih, ki se bodo morali sredi nepreglednih gozdov soočiti s svojimi lastnimi strahovi in drug z drugim. Ob tem je zapisala, da podeljuje nagrado filmu, »ki se spretno poigrava s konceptom grozljivega domačega in nas hkrati kliče nazaj k svobodi, v čas brez pametnih telefonov, ko so imele besede toplino glasu, prijateljstvo pa je veljalo za najvišje/največje zavezništvo«. Strokovna žirija pa je filmu poleg vesne za glasbo (Jura Ferina in Pavao Miholjević) in vesne za ton (Julij Zornik) podelila še vesno za posebne dosežke ter med drugim zapisala, da z dovršeno izvedbo dviga slovenski mladinski film na novo raven.

Film Pojdi z mano je prejel tudi nagrado občinstva. Za nagrado občinstva za najboljši slovenski celovečerni film, predstavljen v tekmovalnem programu festivala, glasujejo gledalci. Dobi jo režiser, čigar film je dosegel najvišjo povprečno oceno.

Vesna za najboljši kratki film je šla mladi režiserki Urški Djukić (Sever & Sever) in filmu Dober tek, življenje, v katerem pozitivni test nosečnosti povzroči precejšnjo zmedo: »Izbrani kratki film o poskusu odraščanja tridesetletnikov v nenavadnem in svežem slogu sledi mladi avtorski estetiki  in v dovršeni izvedbi humor prepleta z navihanim družbenim komentarjem.«

Najboljši animirani film je po pričakovanjih postal Nočna ptica (Finta) Špele Čadež o preobjedenem jazbecu, ki ga policista nezavestnega najdeta sredi ceste, najboljšo animacijo pa sta v filmu Slovo (ZVVIKS) ustvarila režiser Leon Vidmar in Jaka Kramberger.  Najboljši študentski film je postal Male ribe (UL AGRFT) Maje Križnik, posebno omembo pa je prejel še študentski film Srdohrd (Visoka šola za umetnost UNG) Ester Ivakič.

Dobitnik vesne za najboljšo manjšinsko koprodukcijo je hrvaški film Ustava Republike Hrvaške (slovenski koproducent Sever & Sever) režiserja Rajka Grliča, pa tudi vesne za kostumografijo (Leo Kulaš).

Povsem brez strokovnih nagrad pa je ostal film Pod gladino (RTV Slovenija) režiserja Klemna Dvornika in scenaristke Barbare Zemljič, narejen po motivih romana Maje Novak Cimre. Suvereno izpeljana psihološka kriminalka je sicer upravičeno veljala za enega izmed favoritov. Prav tako žirije z ničimer ni prepričala Komedija solz (Arsmedia), celovečerni igrani prvenec pisatelja in gledališkega režiserja Marka Sosiča.