Ocena filma Kraljestvo vzhajajoče lune: Greva midva po svoje

Dela Wesa Andersona so vse manj trdno strukturirane, zaokrožene narativne celote in vse bolj kolekcije neobičajnih likov v neobičajnih situacijah, otrok ali nezrelih staršev, članov disfunkcionalnih družin. Da se njegovi filmi dogajajo bodisi v fantazijskem svetu bodisi v hudo stiliziranih ali retro okoljih, je jasno samo po sebi, gre za avtorjev prepoznavni podpis vse od Rushmora (1998) dalje.

Kraljestvo vzhajajoče lune lepo združuje vse režiserjeve konstante; odvija se leta 1965, dogajanje je postavljeno v idilično okolje redko poseljenega otoka ob obali Nove Anglije, priča smo uporu dveh pubertetnikov, zaljubljenih dvanajstletnikov Suzy in Sama, ki zbežita vsak iz svojega družinskega okolja, nakar se podata na večdnevno avanturo po otoku. Suzyjina družina je tipično andersonovski splet infantilnosti in nefunkcionalnosti: mati (Frances McDormand) šmira s šefom lokalne policije (Bruce Willis), z dolgočasnim možem (Bill Murray) se ne »sliši« oziroma ni zmožna komunicirati do te mere, da je v dialogu prisiljena uporabljati megafon! Sam ima na prvi pogled dve družini (taborniški vod; krušna starša), toda obe sta surogata, še več, v obeh okoljih je izrazito nepriljubljen; med taborniki velja za črno ovco, krušna starša se mu po begu hladnokrvno odpovesta ter ga prepustita socialni službi in pregovorno agresivni coprnici (Tilda Swinton).

Takšna slogovno-tematska konstelacija ponuja klasično brbotavo gojišče Andersonovih ikonografskih poudarkov. Osrednji motivi so resda beg od doma, prehod v fantazijski svet in prva ljubezen, toda Anderson je veliko bolj kot v podajanju individualnih karakteristik prepričljiv v slikanju skupnosti. Drži, najstniška romanca med Suzy in Samom premore nujna elementa naivnega optimizma in nedolžnosti, toda v svetu skrajno karikiranih likov (to je nevaren teritorij, v katerem običajno potoneta brata Coen) umanjka iskrena emocija. Kraljestvo vzhajajoče lune je največji Andersonov približek formatu mladinskega filma z iniciacijsko simboliko, v tem svetu pa se za prepričljivo emotivno razsežnost ne gre pretirano hecati, sploh če sta kot vložka na mizi zanikanje staršev in razglasitev individualne svobode, najsi temeljita na še tako nerealnih otroških fantazijah.

Po drugi strani je režiserjev »skupinski portret« znova lucidno obešenjaški. Prerez »družinskega debla« oziroma prikaz kolektivne dinamike znotraj bivalnega prostora je postala še ena stalnica, ki jo Anderson v prologih svojih filmov z vso maestralnostjo promovira od Veličastnih Tenenbaumov (2001) dalje. Še posebej učinkovita je bila uporabna fluidne kamere, ki je razkrila ladijsko drobovje v Življenju pod vodo (2004), zdaj se ji pridružujeta enako mobilni in nadvse duhoviti predstavitvi mikrokozmosov hiše Suzyjinih staršev in tabora vodje skavtov Warda (Edward Norton). Anderson jima mimogrede doda še zgovorno elipso, »glasbeni priročnik« za aranžiranje simfonije, nekakšen pedagoški relikt šestdesetih let, s čimer ne parafrazira le nuje po »orkestrirani« harmoniji za normalno sobivanje v skupnosti, temveč tudi kolektivno naravo ustvarjanja filmov.

Simon Popek je filmski kritik in publicist.