Tiskane izdaje
Ob Festivalovem koncertu arij se prestolnica ni izkazala kot poznavalka svetovne operne scene: večer z zvezdama ni bil oblegan. V resnici tudi ne brez protislovnosti. Poslušali smo Invo Mula in Lea Nuccija, zapisana v tem vrstnem redu, kot veleva bonton.
Imela sta enakovredna deleža v sporedu in nastopila tudi skupaj. Njuno partnerstvo je bilo več kot le priložnostni konstrukt, saj se vanj že iz preteklih skupnih angažmajev vpisuje nekaj odrske preizkušenosti. Kljub temu koncert ni izzvenel kot popolno izpovedno priredje prvakov, temveč bolj v znamenju fenomena Nuccija.
Nanj gre zreti prek baritonistove umetniške prepoznavnosti nasploh in prek prizme, ki jo imenujmo Pevec sedemdesetletnik; zareze med enim in drugim ni. V svetu številnih instantnih karier je taka dolga plodna »zveza« redkost. V mislih imam nekaj drugega kakor operno dejavna častitljiva leta sama po sebi: Nucci je pri sedemdesetih namreč repertoarni nosilec. Slej ko prej ga za glavne vloge potrebujejo Scala, Covent Garden, Nemška opera (Berlin) itn.
To pove nekaj tudi o mlajših baritonistih – tako se pač mora zdeti opazovalcu, še zlasti iz recepcijske generacije (podpisanega), ki si je oblikovala merila, če ostanem pri italijanskem železnem repertoarju, s Cappuccillijevimi, Brusonovimi, Zancanarovimi, deloma Milnesovimi (pa še čigavimi) in seveda Nuccijevimi kreacijami.
Novih baritonistov je veliko. Praznina, ki se nakazuje po koncu umetniške prodornosti imenovanih, pa še ni zapolnjena. Tudi Nuccija, čigar vzpon ni bil bliskovit, so kritično primerjali z omenjenimi starejšimi sodobniki. In res v njegovem petju zaman iščemo bogastvo brusonovskega žameta, »neskončen« doseg Cappuccillijevega modelacijskega diha in možato eleganco najboljših Milnesovih glasovnih let. Bržkone ti pevci tudi v posvečeni mehkobi Verdijevih cantabilov, kot sta na primer Piangi, fanciulla ter Figlia! a tal nome palpito, estetsko presegajo Nuccija z rafinmajem zastiranega baritonalnega pretoka.
Nuccijevo muzikalno dejanje izhaja predvsem iz vgraviranosti izvajalskega »sredstva« – glasu in telesa – v materijo; iz usmerjene, zbito ozvočene, tu in tam skoraj odrezave, nikoli pa muzikalno nelogične vokalne odzivnosti, katere vzniki včasih spominjajo na vijake: krožeči nuccijevski nastavek je imel že prvi Germontov ton.
Nuccijeva umetnost je stanje »dramaturške ukletosti«, seveda glasovno nadzorovane – tudi v vseh izraznih odtenkih (in izbruhih) drugih dveh poustvarjenih Verdijevih očetovskih likov, Boccanegre in Rigoletta. Figaro, navihano opremljen z vsemi virtuoznimi in eksponiranimi dodatki (fermatami), pa je bil dokument o pevčevem debiju. Petinštirideset let pozneje!
Italijansko operno petje je skoraj težkó še pristnejše. Ljubljana si na državnem opernem odru ne privošči najboljših svetovnih pevcev. Tokrat je lahko doživela košček poustvarjalne zgodovine, pevsko veličino v vsej izkušenosti in živosti; ne ime, ampak vsebinsko neponovljivost; ne Di Stefana v »parlando stadiju« in Carrerasa, ki za programskim drobirjem skriva izginuli tenorski obseg, temveč umetnika, ki dolga desetletja ohranja vse, kar je od nekdaj premogel. Sicer pa je naše poklicno operno okolje za »starega Nuccija« prihranilo skoraj bojkotu podobno držo, čeprav se samo ne more ponašati s substančnim obiljem, ki bi upravičevalo takšen stanovski stoicizem.
Inva Mula ne dosega Nuccijeve kanonske karizme. Tudi po njenem drugem nastopu pri nas ostaja negotovo, s čim istovetiti glas devetinštiridesetletne pevke. Dileme ne odpira sopranska heterogenost odlomkov; petje pač. Koloratura se je razpuščala, huje ob Rozini kakor Eleni. Sicer neobveznim vstavkom (Gildin es) se pevka zdaj izogiba; izrecne lirske topline nima, a kljub temu pričara Gildino in Marijino dekliškost. Najširše sta se osmislili k dramskemu višku nagibajoča se Wally in nežna, glavno izpeljevana Lauretta.
Dirigent Ivan Repušić je pokazal spremljevalsko, po potrebi tudi korekcijsko iznajdljivost (Gérardov monolog). Orkester je ob pevcih zvenel uglajeno. Levji solistični delež je imela oboa (Šarc), pozorna v dinamiki. Zvoku SF, godalsko zasedene v zgolj počitniški številčnosti, se v uverturah ni uspelo uravnovesiti nad pregrobo prevlado ritmične tolkalske predstave, tj. nad »grožnjo«, povezano z Verdijevo mladostno oziroma grandoperistično maniro. Z obteženostjo je bil odigran tudi Seviljski brivec.
Jure Dobovišek
