Tiskane izdaje
Eden najelitnejših hotelov na Dunaju. »Samo nikar jih ne prosite, naj zapojejo, vam raje zapojem jaz,« se pošali njihov zastopnik za stike z javnostjo. Ali mislite, da si tega res želimo, vprašamo. »Ne želite si, verjemite mi.« Nato v sobo vstopijo Il Divo. Ko se začnemo pogovarjati s Špancem Carlosom Marínom, Francozom Sébastienom Izambardom, Američanom Davidom Millerjem in Švicarjem Ursom Bühlerjem (na sliki od leve proti desni), postane jasno, zakaj si je Simon Cowell vzel dve leti časa, preden je v skupino izbral te fante. Sproščeni, iskrivi, uglajeni in bistri sogovorniki, dovolj različni, da ima vsak svoj krog oboževal(k)cev, hkrati pa imajo dovolj podoben smisel za humor, da lahko preživijo skupaj neštete ure na potovanjih in snemanjih. Še se spominjajo snemanja prvega videospota Regresa a mi leta 2004 v Ljubljani, na Krasu in v Piranu. »Ampak sam sem bil v Sloveniji že leta 2000,« poudari David. »V Mariboru. Izjemno sem bil presenečen, da te skoraj vsak med pogovorom ali celo med naključnim srečanjem na ulici pogleda v oči. V New Yorku lahko o tako toplem stiku popolnih neznancev le sanjate.«
Gospodje, zvečer vas čaka razprodan koncert! Kako preživljate zadnje minute pred odhodom na oder?
David: Imeti moramo vsak svojo garderobo. Ko se namreč ogrevamo pred nastopom, je lahko zvočno zelo moteče, če smo vsi štirje v isti sobi. Sicer pa si vzamemo čas, se sprostimo in spijemo zadnje požirke vode.
Sébastien: Jaz se rad pod nosom namažem s tigrovo mastjo, ker mi pomaga, da laže diham! (smeh) Resnično! V hotelu, kadar je zrak nekoliko presuh, odprem vroč tuš, da se nabere nekaj pare … potem pa je tu še nekaj osebnih zadev, ki vam jih ne povem, čeprav vem, da bi jih radi slišali! (smeh) Urs, ti rad spiješ svoj čaj, kajne?
Urs: Pravzaprav raje kavo, kava namreč odpre glas! Včasih jih čez dan spijem že toliko, da se mi zvečer sploh ni treba ogrevati! (smeh)
Italijanski pevec Zuccero mi je povedal, da mora po turnejah še nekaj mesecev živeti po hotelih, saj ga razlika med vrvežem in mirom njegove toskanske hiše pahne v depresijo!
Urs: Tudi jaz sem že slišal, kako umetniki tudi na zelo skrajne načine sproščajo adrenalin, preden se vrnejo k družinam. No, jaz se z veseljem vračam v spokojni mir svoje hiše. Še več, s turneje ponavadi pridem tako zbit, da prva dva tedna samo spim tudi po štirinajst ur na noč. In se počasi spravljam v normalen ritem življenja.
David: Jaz pa živim v New Yorku in tam je raven adrenalina ves čas visoka! (smeh) No, res je, da tudi jaz najprej izključim telefon, ostanem nekaj dni doma, a se hitro spravim k sebi in se začnem dobivati s prijatelji.
Carlos: Pri meni je podobno kot pri Ursu. Med turnejo me pobiranje telefonskih številk številnih deklet preprosto izžame. Ker sem edini samski v skupini, je jasno, da imam veliko dodatnega dela na turneji! (smeh) Zato tudi jaz dva tedna spim in pijem energijske napitke, da si sploh opomorem! (smeh)
Morda potem obiščete še zdravnika, za vsak primer?
Carlos: (smeh) Tudi to, ja! Ampak sem še dovolj pri sebi, da ne potrebujem posebnih receptov!
Kako občutite razliko v letih na turnejah, ko ste bili še fantje v zgodnjih tridesetih in zdaj ko ste nekateri gospodje stopili že konkretno v štirideseta?
Carlos: Jaz jih imam že 43 in zelo čutim leta. Močno se podaljša čas regeneracije. Če grem večer pred nastopom ven, moram biti še posebej pazljiv! (smeh) Precej bolj sem utrujen tudi, kadar nastopamo več noči zapored. Ta turneja je še posebno naporna, mislim, da imamo daleč najbolj zgoščen urnik, večkrat nastopamo kar po tri ali štiri večere zapored.
Tudi vaš aktualni album Wicked Game sestavljajo priredbe, kot so Don't Cry for Me Argentina, Wicked Game, Stay. Če bi lahko izbirali sami, ne glede na marketinška pričakovanja, koga bi povabili k sodelovanju?
Sébastien: Jaz bi zelo rad pel z Björk in Eminemom, sodeloval bi tudi z Davidom Guetto! Pravzaprav smo zelo dovzetni za različna sodelovanja, jasno pa je, da imamo kot Il Divo začrtano pot, na kateri moramo paziti tudi na to, da ne delujemo preveč trapasto.
Carlos: Jaz bi najraje posnel duet z Monico Bellucci, a na žalost ne poje, kar se mi zdi velika škoda! (smeh)
David: Če bi lahko izbiral, bi si želel, da bi Il Divo soustvarili broadwayski muzikal. Vzeli bi 25 naših pesmi, okoli njih spletli zgodbo, kot so ABBA storili z Mamma Mia ali Green Day z American Idiot, in to postavili na odrske deske. To bi bilo zelo zabavno!
Urs: Meni pa so zelo všeč heavy metal in električne kitare. In vedno se mi je zdelo, da bi se naša glasba lahko zlila s težkometalno. Sem velik oboževalec finske simfometalske zasedbe Nightwish, menim, da kitarist Tuomas Holopainen ustvarja čudovite melodije, in želel bi si, da bi za nas napisal album. To bi bilo fantastično!
Kaj pa še precej bolj ekstremni Slipknot?
Urs: Huh! (smeh) Tudi ta ideja mi je zelo všeč, sodi v isto kategorijo kot Sébastienov Eminem. Korenito drugače, a energijsko zelo močno in sorodno, pa naj bo to z močnimi tolkali in hudo žagajočimi kitarami ali pa energičnim stilom rapanja. To bi bilo zanimivo za nas, ne vem pa, kakšen komercialni uspeh bi lahko dosegli in kako bi se na takšne poskuse odzvalo naše občinstvo.
Ko ste že omenili Nightwish: Anette Olzon ali Tarja Turunen?
Sébastien: Kdo sta pa Tarja in Anette?
Urs: Nekdanja in zdajšnja pevka! (smeh)
Sébastien: Oh, oprostite!
Urs: Težko vprašanje, pravzaprav. Anette me kot pevka ni ravno prepričala. Tarja je boljša. Se mi pa zdijo zadnji albumi in produkcija veliko boljši. Zadnjega, Imaginaerum, sem poslušal tudi po trikrat na dan!
Če bi Il Divo ustanovili sklad, prek katerega bi skušali spreminjati svet na bolje, za katero področje delovanja bi se odločili?
Sébastien: Pravzaprav že od leta 2005 delujemo dobrodelno, sodelujemo namreč s skladom AMTM (Assistance Médicale Toit du Monde, op. p.), ki skrbi za ogrožene ljudi na Tibetu, v Nepalu, Indiji in Butanu. Sklad skrbi za številna zdravila, med drugim tudi proti tuberkulozi, prostovoljci in drugo medicinsko osebje pa večkrat na leto obiščejo najbolj ogrožena območja itd. Naš prispevek med drugim prihaja od prodaje vstopnic in tudi z dražb, na katerih skušamo čim draže prodati nekatere naše stvari.
