Tiskane izdaje
»Malo je Woodstock, da, da, malo je Woodstock,« začne Josipa Lisac svoj klepet z občinstvom po že klasičnem uvodu z Ave Mario. Res je, prizorišče na Škofjeloškem gradu prijetno preseneti. V hrib postavljene »naravne« stopnice, da vsak lahko najde prostor in hkrati še vedno odlično vidi na oder. Luštno.
»Videla sem oblake, mislila sem, da bo deževalo, pa je nevihta še pravočasno 'zbrisala', zbežala,« razlaga Josipa v hrvaški slovenščini. O jednoj mladosti, Dok razmišljam o nama, Bolujem, Gde Dunav ljubi nebo... železen repertoar uspešnic, ki nam ga na pladnju nudi Josipa, je, kot je to pri njej v navadi, preoblečen v počasne aranžmaje.
Za trenutke, ko si človek želi slišati malce več ritma, ki ga je tako zelo vajen z njenih kaset in plošč (da, s kaset in plošč!), pa vrže funky kost – Danas sam luda, Boginja, Tisuču razloga.
Eno uro pozneje se za oder pripelje bel kombi, jasno je, da je čas za divin zadnji priklon in Magnificov prvi kitarski rif. Škoda, da med njima ni kontakta, besede, napovedi, naj ju kdo medsebojno predstavi – »Josipa, Magnifico, Magnifico, Josipa«, kar koli! Eden dol, drugi gor, petnajst minut odmora, da se pripravi oder in hiti dalje.
Prej sedeče občinstvo se spravi na noge, Magnifico s Turbolentzo ga
v Shantelovem slogu meče v zrak. Komadi prvega dela večera so povečini tisti z zadnjih dveh plošč, »Mislio sam, da je život kombinacija, malo sreče, malo zdravlja i fina muzika...«, Pismo kumu, prijatelju Rambu, odzvanja med škofjeloškimi hribi, drugi del nastopa pa nekako takole...
»Ima se, može se,« sporoča Magnifico, »danes je tu zbranih deset odstotkov lezbijk, sedemnajst odstotkov homoseksualnih moških in 45 odstotkov navadnih pijancev.« Ha! Potem pa, bum, po uspešnicah Revolution is my solution, Samo ljubezen, Halo gospodična, Silvija, Iz Ljubljane v Portorož, Ko enkrat bom umrl, Ubit ću te ja, zaključek pa s tistimi tisočerimi poljubi, se ve. Baci-ba-ba, vsekakor.
