Tiskane izdaje
Petnajstletnica kontinuiranega sodelovanja slavnega osetijskega dirigenta Valerija Gergijeva in njegovega Marijinega gledališča iz Sankt Peterburga s Slovenijo in Ljubljano (enkrat so bili tudi v Mariboru) je na Ljubljanskem festivalu včeraj zvečer kulminirala v umetniško nepozabno doživetje. Stoječe ovacije in aplavzi polne Gallusove dvorane Cankarjevega doma so dokaz, da ima ljubljansko občinstvo Ruse celo raje od slavnih Dunajskih filharmonikov, ki so nastopili na začetku festivala. Čar je Gergijev z neverjetno energijo, nadarjenostjo in sugestivnostjo, s katero obvlada svoje glasbenike in s pravo dirigentsko avtoriteto iz njih izstisne še poslednjo kapljo energije, tako da morajo vsakokrat znova dati vse od sebe.
Gergijev je specialist za rusko glasbo, najraje tistih avtorjev, ki so ponesli zgodovino in slavo ruske kulture v svet, od 19. stoletja pa do Sergeja Prokofjeva, Igorja Stravinskega in Dmitrija Šostakoviča v dvajsetem stoletju. Tu je v preteklih desetletjih s svojo drzno zasnovo dolgoročnega programskega projekta opravil tako ogromno delo (številni operni in koncertni posnetki za Philips in druge založbe, gostovanja z operami in koncerti po vsem svetu, na primer z monumentalno opero Vojna in mir Sergeja Prokofjeva v Metropolitanski operi v New Yorku), da je z njim očitno strl prozahodno programsko orientacijo, ki je dolga desetletja vladala v založniških hišah, v operah in na koncertih. Vsemu svetu je pokazal, kje je resnična umetniška kvaliteta v ruski glasbeni tradiciji.
Na srečo pa je to že leta 1997 začel dokazovati tudi v Ljubljani, prvič v okviru Evropskega meseca kulture, ko so v Cankarjevem domu koncertno izvedli opero Jevgenij Onjegin Petra Iljiča Čajkovskega.
Na včerajšnjem koncertu je Valerij Gergijev ubral drzno potezo; soočenja Čajkovskega, Stravinskega in Prokofjeva s poudarkom na baletni glasbi. In kajpada afirmaciji mlade južnokorejske pianistke Yoel Eum Son, drugouvrščene (v kategoriji klavirja) z zadnjega mednarodnega tekmovanja Čajkovski v Moskvi.
Magnet za publiko in izvajalce
Klavirski koncert št. 1 v b-molu op. 23 ostaja magnet in stalnica, a bolj ko ga spoznavamo, zahtevnejši smo. Ljubljana je že pred desetletji imela srečo, da je ta koncert takrat z vso svojo izvirnostjo, drznostjo in posebnim pogledom na kompozicijo izvajal Ivo Pogorelić. V zlati dvorani Musikverein je prišel v konflikt s samim Karajanom, ker pianistovih počasnih tempov, zlasti prvega, pa tudi začetka drugega stavka, ni sprejel in sta se na Dunaju razšla, tako da je Karajan na koncertu potem dirigiral kar dve simfoniji Čajkovskega. Potem je Karajan uvidel svojo napako in jo popravil z mladim ruskim pianistopm Jevgenijem Kisinom, ki pa izrazno ni bil tako močan.
To se je dogajalo že pred desetletji, a je ostalo v interpretaciji tega koncerta tako rekoč zgodovinsko dejstvo. Claudio Abbado, ki je ta koncert posnel s Pogorelićem za DG, se je kasneje umaknil in koncerta ni več dirigiral. Mlajša generacija pianistov je ostajala neizrazita, do kitajskega čudežnega dečka Langa Langa, ki je prav ta koncert izbral za praznovanje svojega tridesetega rojstnega dne v Berlinu. Lang Lang je sicer genialen in lahko na klavirku počne čisto vse, a je po interpretativni moči ostal za najboljšim Pogorelićem. Njegova slovanska strast je tedaj bila na vrhuncu, prav tako umetniško vodstvo tedanje njegove žene. Po njeni smrti je sledil počasen upad ...
Ljubljansko koncertno občinstvo vse to dobro ve in je zato do slehernega pianista kot interpreta Čajkovskega nadvse občutljivo. Korejske pianistke ni sprejelo z izrazitim navdušenjem; njena interpretacija Čajkovskega je bila s tehničnimi pomanjkljivostmi (napakami); ima zelo čiste pasaže, ki pa jim sledi upad, tako da je dramatični lok načet; v bistvu ne čuti celote kot organskega spoja posameznih delov. Boljša je bila v kadenci.
Začetek drugega stavka je bil po krivdi dirigenta prehiter in po lepoti fraze (povsem neizrazita flavta solo) bled, kot zamujena priložnost in za Gergijeva vprašanje, ali ta stavek vedno tako dirigira. Finale je pomenil bravuroznost in prepričljiv konec. Sledil je dodatek, parafraza na tretji stavek Patetične simfonije P. I. Čajkovskega, s katerim pa je Yoel Eum Son izzvala ognjemet ovacij.
Lekcija orkestrske igre
Gergijev je sam z orkestrom pokazal lekcijo orkestrske igre tako v uvodni fantaziji-uverturi Romeo in Julija, s sijanim zvočnim koloritom v Ognjenem ptiču Igorja Stravinskega in končal s posebno, le iz petih stavkov in iz obeh suit sestavljeno baletno glasbo Romeo in Julija (Montegi in Capuleti, Pater Lorenzo, Maske, Tibaltova smrt in Romeo na Julijinem grobu); kratko in jedrnato, a bi pristavil - prekratko za tako slaven in mogočen balet! Potem za dodatek še en Prokofjev, odlomek iz Pepelke.
Valerij Gergijev ima orkester, v katerem se posamezne sekcije z lahkoto zlivajo v zvočno celoto in pri tem ohranjajo ravnovesje; tokrat je bilo godalcev le štirideset, a se v njihovem zvoku to ni kaj bistveno poznalo. Sijajni so bili rogovi s svojo sočnostjo in barvno temino, prav tako trobente in tromboni. Izjemen je bil timpanist, gotovo eden najboljših v orkestrih, ki smo jih poslušali v Cankarjevem domu. Potem je bila sijajna še oboa, medtem ko so bili manj navdušujoči klarineti, flavte in fagoti, a tu smo že v hudih detajlih. Tolkalci so se najbolj izkazali pri Prokofjevu, kot celesta in klavir ter harfa.
Samozavest nastopajočih in dirigiranje Valerija Gergijeva, tokrat brez podiuma - na tleh, je dajalo možnosti močnejšega in večjega radiusa gibanja, s tem pa sugestivnosti (spet Prokofjev). Je Gergijev spoznal, da je bolje dirigirati z iste ravni kot stoji orkester in nikoli ne pomisliš, da bi morda lahko padel z dober kvadratni meter velikega dirigentskega podstavka?
Gergijev je tokrat odkril svobodo gibanja (celo poplesavanja), kar sta najraje počela tako Carlos Kleiber kot Leonard Bernstein (ki pa je na svojem ljubljanskem koncertu pred kakimi 25 leti verjetno zanalašč »padel« s podiuma in ga potem z nogo »popravljal«. Imel je pač svoje domiselne »finte«.
Ruski sprejem z zdravicami
Forum slovanskih kultur v Sloveniji (predsednica Andreja Rihter) je za goste pripravil poseben sprejem, ruski veleposlanik v Sloveniji, njegova ekselenca Doku Zavgajev pa potem večerjo v svoji rezidenci, ki sta se je udeležila tudi minister dr. Žiga Turk in ljubljanski župan Zoran Janković.
Zavgajev je napovedal slavje do jutranjih ur s tradicionalnimi ruskimi zdravicami, kar se je potem zgodilo s približno dvanajstimi, trinajstimi govori. Spoznali smo, da smo močneje vpeti v slovanski svet, in to na vseh ravneh, verjetno pa najbolj po krvi in duši. Valerij Gergijev je v »vmesnem govoru«, kot je dejal, povedal, da je Slovenija med le nekaj državami (Italija, Španija, Avstrija) izmed približno štirideset, v katerih vsako leto nastopa, v katere pa se zelo rad vrača.
Seveda je že padla tudi ideja za njegov program prihodnje leto v Ljubljani. Je tako lep, pravzaprav za si oblizniti prste, da ga raje še ne bi omenjal.
