Michael Nyman: filmar in skladatelj v ritmu Jerry Lee Lewisa

V okviru letošnjega ljubljanskega festivala je v sredo Britanec Michael Nyman premierno predstavil avantgardne filme, ki jih je podprl s svojo glasbo. Njegove značilne melodije in ritem sta prežemala spomin na velikana boogie klavirja Jerryja Leeja Lewisa in sorodnega minimalista Philipa Glassa. 

Priznati moram, da sem dejansko postal filmski ustvarjalec. Lahko sicer razpravljamo kako, zakaj ... Imam nekaj filmov, ki so dolgi od nekaj minut do tistih enournih, kar sem skupaj poimenoval Cine Opera. Naslov sem pobral z kina, ki sem ga odkril v Mexico Cityju Teatro Cine Opera. O tem sem posnel film in vanj vstavil veliko fotografij. Ko sem ga sestavil, sem ugotovil, da je to tisto, kar rad počnem.

Sem zelo operetski, zelo rad imam glasbo. Tudi ko skladam glasbo, ki ni opera, zveni operetsko. Delam tudi filme in film, ki ga predstavljam v drugi polovici NYman with a Movie Camera (NYman s filmsko kamero), temelji na nemem ruskem eksperimentalnem dokumentarnem filmu Človek s filmsko kamero Dzige Vertova iz leta 1929. Za film, ki nima klasične zgodbe in igralcev, sem pred leti naredil glasbo.

Moj film NYman s filmsko kamero v celoti ohranja isto glasbo, kot je tista, ki sem jo napisal za film Vertova. Film pa ima enako strukturo, kot njegov film, kolikor je to le mogoče. Vzel sem tudi dele njegovega filma in jih vstavil v svojega, tako da si delita vsak polovico platna. Menim, da je moj film nekako blizu njegovemu, vendar gre še v druge smeri.

Prav tako se nekateri posnetki iz prvega dela ponovijo v filmu NYman s filmsko kamero. Tako so koščki filmov iz prvega dela koncerta uporabljeni v drugem delu koncerta ob predvajanju filma. Sicer pa tako ali tako neprestano ustvarjam glasbo. Zato boste lahko kdaj glasbo iz skladbe A morebiti prepoznali v drugačnem formatu in obliki v skladbi B. Rad delam tako.

Nekoč ste izjavili, da raje ustvarjate opere, kot druga glasbena dela.

Da, tako je bilo, preden sem postal filmar. Če ste skladatelj, ne glede koliko ste inteligentni, ne glede na to, kaj daste v svojo glasbo, v bistvu delate le glasbo. Izražate se z zvokom in njegovo organiziranostjo. Ne glede na to, koliko intelektualen je proces ustvarjanja glasbe, se dojemanje in smisel glasbe v osnovi odvija na čustveni ravni. V življenju se dogaja veliko, kar nima ničesar z glasbo in veliko tega, kar se lahko da v glasbo.

Imam krasno priložnost, da združim veliko stvari, ki me zanimajo o politiki, smrti, finančnem sistemu, genetiki - stvari, ki se zlahka združujejo z glasbo. Tako v opere vstavljam elemente, ki me v določenem času bolj zanimajo kot človeka kot pa kot umetnika, kot skladatelja. Težava z opero je, da je zelo institucionalno urejena oblika ustvarjalnosti in deluje le v okviru opernih ustanov.

In če operna ustanova noče, da zanjo napišem opero, pač ne napišem opere. Podobno je tudi, če pišeš glasbo za filme. Ne moreš biti skladatelj glasbe za film, če filma ni.

Kakšna je za vas glavna razlika med skladanjem glasbe za film ali pa za druge zvrsti in žanre?

Glasba za film ima določene zahteve. Stopnje kompleksnosti so različne, vendar menim, da mora biti večina filmske glasbe precej preprosta. Običajno tema filma narekuje temo glasbe. Ne gre pozabiti, da delaš v okviru tujega umetniškega dela in, kar je še pomembneje, v okviru umetniškega okusa nekoga drugega.

Ko sem delal s Petrom Greenawayjem je bilo krasno. Rad ima mojo glasbo, praviloma me je spodbujal, naj naredim, kar pač sam mislim, da je najbolje, češ da sem strukturiran in ironičen skladatelj. Spodbujal me je ne le k ironiji, ampak tudi k temu, da so izstopile vzporednice med mojo glasbo in njegovim delom pri filmu.

Drugih omejitev pa pri tem ustvarjanju ni?

Druge omejitve so še dolžina posamezne skladbe ... Pri pisanju filmske glasbe je precej določeno, koliko glasbe je treba napisati, kaj naj glasba pove, kako je v filmu postavljena, kako se sklada z dialogi ... Imaš določeno svobodo, ne pa toliko, kot je imaš, ko pišeš opero ali pa skladbo za godalni kvartet.

Ustvarjalci sicer želimo svobodo, vendar včasih lahko omejitve veliko prispevajo k boljšemu rezultatu, ker te prisilijo, da si iznajdljiv. Postavljen si pred neko nalogo in izziv je ustvariti nekaj, kar bo režiserju všeč navkljub omejitvam.

Tudi ko delaš za koga drugega, je še najbolje, da si tak kot si. Edino kar želim biti je - Michael Nyman, skladatelj. Je pa lepo, ko moja glasba deluje v filmu Klavir režiserke Jane Campion, ko deluje v filmih Petra Greenawayja in v filmih Michaela Nymana. Ko pa se moram pretvarjati, da sem nekdo drug, ko moram izraziti nekaj, kar naravno ni moja glasba, samega sebe občutim kot tujca.

Našteli ste vrsto pomembnih režijskih imen. Kako je bilo sodelovati z njimi?

Mislim, da je bilo moje sodelovanje najboljše s Petrom Greenawayjem, ker mi je dal vso svobodo, po drugi strani pa je glasba za film Klavir najbolj zanimiva, ker nisem bil jaz jaz, saj načeloma ne pišem take glasbe. Sem pa našel položaj, da sem lahko ustvaril novega, drugačnega Michaela Nymana, ki bo primeren za ta film. Rezultat tega je znan kot tudi to, kako je ta glasba vplivala na številna življenja.

Ste glasbeni minimalist. Ste minimalist tudi v drugih ozirih?

Menim, da smo vsi minimalisti, vsi počnemo iste stvari iz dneva v dan.

Mar ne gre pri tem prej za rutino?

Možno, da je minimalizem tudi deloma rutina. Kot minimalistični skladatelj lahko ustvarim več rutin, kot lahko to naredim v svojem vsakdanjem življenju. Lahko ustvarim več različic in več stranpoti. Mogoče pa imate prav in je minimalizem glasbena oblika te rutine, ki jo sicer živimo. Imam to srečo, da se tej rutini stalno izogibam in jo na drugi strani postavljam pred občinstvo.

Ne glede na to, kako smo ustvarjalni, ima vsak ustvarjalec lastne sposobnosti ter možnosti. Sam bom svoje skušal raziskati do konca, da bom iz njih potegnil največ, kar se da in hkrati ostati ista osebnost.

Za konec pa še najbolj pomembno vprašanje. Kateri pianist je najbolj vplival na vas in zakaj?

Moram priznati, da Jerry Lee Lewis. Ko še nisem bil skladatelj in sem kot pianist želel igrati Beethovna, sem se vpraševal, kakšen je pianistični slog Michaela Nymana. O tem sem se pogovarjal z Brianom Enom in ko sem leta 1977 spet začel pisati glasbo, sem vzel prvih šestnajst taktov arije Madamina, il catalogo è questo iz Mozartove opera Don Giovanni in sem jih začel igrati v boogie slogu Jerry Lee Lewisa, kar je zvenelo kot Jerry Lee Lewis Mozart Michael Nyman zvok.

Tako sem začel s svojim prepoznavnim slogom, ne le kot pianist temveč tudi kot skladatelj. Vse kar skladam, namreč napišem kot pianist, in tistega jutra pred petintridesetimi leti sem se v celoti oblikoval kot Michael Lee Lewis.