Tiskane izdaje
Samostojna umetniška dejavnost Tatjane Ognjanovič je zaznamovana s prizadevnostjo in glasbeničino željo po zaokroženih, razsežnejših, celovečernih izjavah. Pianistka, tudi pedagoginja na Akademiji za glasbo, torej ne spada med »nenastopajoče« visokošolskega profesorskega zbora. Njena recitalska prisotnost na domačem prizorišču ni nenehna, je pa trajna, programsko zvedava, večkrat spodbujena z obletničnimi pokloni skladateljem.
Tokratni nastop v okviru ljubljanskega festivala je bil vključen v priložnosten Debussyju posvečen sklop, v tako imenovano Francosko serenado. Omenjeni glasbeni impresionist je bil sicer edini Francoz v sporedu, ki ga je pianistka izoblikovala z že znano organicistično težnjo v odbiranju in povezovanju snovi.
Soočenje Debussyjevih Preludijev (izbor) z Rahmaninovovimi je v mejah istovrstne oblike razpiralo dva svetova oziroma zvočni smeri; Srebotnjakove Variacije na Kogojevo temo so postale same nekakšna variacija na prevladujočo glasbeno kratkostavčnost v sporedu in so se v ekspresivnem oziroma kar ekspresionističnem občutju družile s poznim Skrjabinom. Onkraj programske sestave, torej v interpretacijah, se je ta »enovita pestrost« manj prepričljivo zrcalila.
Spored, ki pravzaprav razmišlja o poteh razgrajevanja tonalnosti (in se le za sklep, z Rahmaninovom, spet tolažilno potopi vanjo), kliče po čim bolj razslojeni klavirski paleti. Pianistkina je bila pretežno nagnjena k potemnelosti in, skozi pedalizacijski pristop, k harmonskemu prezasičenju. Temeljni izvedbeni problem je bila torej prevelika zvočna enoznačnost, ki je najbolj prekrivala glasbo iz jedra večera — Debussyjevo in Skrjabinovo. V isti sapi je treba poudariti, da pod pretežkim zvočnim pregrinjalom pianistkino predajanje ohranja jasne kompozicijsko-muzikalne obrise. Ognjanovičeva dobro pozna gibanje oblikovnih silnic v skladbah, dinamiko in viške v njihovi časovni zgradbi.
Čvrst, da ne zapišem zbit, ritmizacijsko haptičen zamah je oživil značaje in hkrati trpek skupni zvočni imenovalec Srebotnjakovih variacij, ne da bi se v nadaljevanju radikalno preobrazil, poantilistično razslojil in zadostno navzmetil za Debussyjevo slikarsko teksturo, ki je ostala skoraj brez presvetlitev, subtilnih vzgibov, tudi žarenja (Ognjemet — zanesljivo odigran). Najsugestivneje sta pianistki uspela ritmično (špansko) zaznamovana preludija, Prekinjena serenada in Vinska vrata.
Po drugi strani interpretacija Skrjabinove Devete sonate ni dovolj izostrila statično-dinamičnih nasprotij v skladbi. Tako se je, skoraj proti pričakovanju, Ognjanovičeva to pot najbolj zlila s tradicionalnejšo govorico Rahmaninovovega akordskega patosa in »čustvene« melodičnosti. Celo sijajno: izvedba D-durovega Preludija op. 23, št. 4 je na primer prinesla, pač v linearizirano pojoči oblikovalski različici, prav tisto pomenljivo odtehtanost tonskih plasti (v tem primeru napeva, spremljave in sčasoma spremnega glasu), ki smo jo pogrešali ob Debussyju.
Recital Tatjane Ognjanovič resda ni dal izrazito izvirnega pogleda na skladbe oziroma novih spoznanj o njih; izkazoval pa je pianistkino solidnost, primerno kondicijo, celovečerno zbranost, vzorno pripravljenost.
