Poslušajmo filme: Vitez teme, samote in fantazme

Naslovna glasbena tema prepriča z ritmičnostjo in linearnostjo.

Objavljeno
25. julij 2012 21.30
Mitja Raichenberg
Mitja Raichenberg

Ko govorimo o Batmanu na filmskem platnu, govorimo predvsem o dveh imenih – eno je režiser Christopher Nolan,­ drugo pa filmski skladatelj Hans Zimmer. Začetek srečanja Nolana in Zimmerja sega v leto 2005, ko je nastal njun prvi Batman. Uspehu je sledil­ Vitez teme (2008) in zdaj je v kinih na ogled Vzpon Viteza teme (2012).

Christopher Nolan je nase najbolj opozoril s prvima filmoma Memento (2000) in Insomnia (2002), vendar je z Batmanom pričel izredno trilogijo, ki se zdaj zaokrožuje. Z Zimmerjem sta sodelovala tudi pri filmu Izvor (2010).

Stripovski junak Batman sicer ni novost filmskega sveta, saj poznamo različne verzije in televizijske serije, ki opevajo ta temačni lik netopirja človeka, prav Nolan in Zimmer sta vanj vložila poseben element, lahko bi rekli antijunaški poudarek, s katerim je »njun« Batman postal bolj človek in manj netopir. Ta »prizemljitev« je bila očitno nujna, saj so filmi večinoma merili že v znanstveno fantastiko in se oddaljili od ideje Franka Millerja, sodobnega očeta tega lika.

V zadnjem delu trilogije se mora Batman spopasti z močnim in zlobnim kriminalcem Banom, ki hoče uničiti Gotham – toda Bruce Wayne - Batman (Christian Bale) je tokrat izobčenec, ker je sprejel krivdo za zločine, ki jih ni storil. Sledijo nove uganke in prevare, za katere poskrbi Selina Kyle - Catwoman (Anne Hathaway), k vsemu pa svoje prispevajo še Lucius Fox (Morgan Freeman), zvesti Alfred (Michael Caine) in Jim Gordon (Gary Oldman).

Opazen filmski lik je tudi Liam Neeson kot Ra's Al Ghul, zgodba pa je pravi vrtiljak. Christopher Nolan z ničimer ne preseneti, je pričakovano dober, prepričljiv in uspešen. Filmska glasba Hansa Zimmerja pa prispeva levji delež k temu, da je Batman postal večdimenzionalni filmski lik.

Zimmer (rojen leta 1957 v Nemčiji) je ime glasbeno-filmskega sveta, ki ga ni treba posebej predstavljati. Njegove filmske partiture – do zdaj se je podpisal pod več kot 140 – so postale kultne uspešnice. Leta 1991 je nastala filmska glasba za dramo Thelma in Louise (Ridley Scott), skupaj s Scottom sta naredila še filma Gladiator (2000) in Hannibal (2001), izjemno filmsko glasbo je podpisal tudi za film Rain Man (1988, Barry Levinson), dobil oskarja za partituro Levji kralj (1994), izdelal subtilno partituro za vojno dramo Tanka rdeča črta (1998, Terrence Malick), glasbeno dodelal filma z režiserjem Ronom Howardom – Da Vincijeva šifra (2006) in Angeli in demoni (2009), nesporno prepoznaven je še z glasbo v filmih Poslednji samuraj (2003, Edward Zwick), Kralj Arthur (2004, Antoine Fuqua) in v animiranih serialih Kung fu panda ter Madagaskar.

Vzpon Viteza teme je pričakovana glasbena zgodba, saj se navezuje na njegove že premišljene glasbene elemente. Tokratna temačnost in skrivnostnost se takoj ujameta v naslovno glasbeno temo, ki prepriča z ritmičnostjo in strogo linearnostjo.

Njegov močni melodični podpis je vedno sinonim za močne pulze, asinhrono metriko in barvito instrumentacijo. Uporaba skritih, skrivnostnih vokalov (Masked Man) nas očara z gotsko silovitostjo mračnih sil, ob tem pa (Main Theme) prinaša razdelano ostro ritmizacijo pod širokim melodičnim lokom, ki bi ga zlahka razumeli kot Batmanov alter ego. Deli partiture, ki poudarjajo prav to, so brez dvoma On Thin Ice in Mind If I Cut In? – liriko črpajo iz fabulativne napetosti tega temnega trilerja. Tako se Born In Darkness spopade tudi z Waynovimi notranjimi strahovi, medtem ko Nothing Out There odgovarja bolj meditativnemu Batmanu, ki odkriva strašljive podobe mesteca Gotham.

Zimmer se poda v izredno sugestivno partituro Fear Will Find You, v kateri se s sunkovito orkestracijo, notranjimi vokali in militantno glasbeno dikcijo povzpne nad filmsko sliko ter do roba napolni filmski prostor. Kakor v spomin na prejšnja dva dela nas Zimmer zapelje še s partituro Why Do We Fall, saj se v njej zrcali tista prava batmanovska glasbena iluzija, s katero nas je sprejel in prepričal že leta 2005.

Kot zadnji podpis, koda, ki jo naredijo vsi (Nolan, Zimmer in Batman), se pojavi več kot sedem minut dolga partitura Rise, ki z Imagine the Fire predstavlja osrednji glasbeno-filmski dogodek, nekakšen črno-sivo-beli svet. Ženski vokal (v Rise) se samoizpovedno izrazi kot možnost odsotne femine, s katero hoče in mora vedno v mrak zaviti Bruce Wayne končno obračunati. Morda ne toliko pred gledalci, temveč v sebi – poravnati mora račune do sebe, prepoznati svojo naravo junaštva, pravice in ne nazadnje prekletstva –, s tem pa ujeti in sprejeti vse, kar Batman dejansko je: vitez teme, mraka, noči, samote in – ­fantazme.

Mitja Reichenberg, slovenski skladatelj, pedagog, esejist