Tiskane izdaje
Če bi ugibali, kdo se bo prvi za Ladom Bizovičarjem prepustil praženju v predstavi Na žaru, bi pomislili na kakega komika ali igralca, ne pa na vas. Kje sta se našla z Ladom?
Lado me je povabil že pred dvema letoma, takrat v Sloveniji še nihče ni vedel, kaj je roast, jaz sem takoj rekel ime Don Rickels, ker sem to spremljal, Lado pa je bil navdušen. Izbral je nekoga, za katerega je vedel, da bo dostojen nasprotnik, ker sem jaz rekel ja, pa bo verjetno sledilo še precej estradnikov.
Pesem Stara dobra, ki je napovedala novi album, prej spomni na Lolito kakor na pripovedno Ona sanja o Ljubljani. Ste se namenoma vrnili k bolj živahnim ritmom?
Res je, malo spomni na Lolito in Iz pekla do raja, na tisto obdobje. A tu ni nobenega načrta, najprej napišem besedilo, in ko pišem, tega ne počnem razumsko, tu je samo prvinski občutek, nobene preračunljivosti. Šele ko delam glasbo in aranžma, mi pridejo prav obrtna znanja. Ta pesem je nastala povsem spontano, a ni dosti drugačna od drugih na albumu. Šele ko sem naredil ves album, sem videl rdečo nit vseh pesmi, in sicer je to trenutek streznitve, s katerim se vsi srečamo. Vem na primer, da mi kajenje škodi, a še kar kadim, nekdo hodi v službo, ki je ne mara, a je ne zamenja, z nekom si skupaj, ni več zaljubljenosti, postala je navada, a ne greš naprej. Moje pesmi pa se ukvarjajo prav s tem trenutkom, ko rečeš: dovolj je, premaknil se bom naprej.
Ste tudi vi v zadnjem času sprejeli kakšno tovrstno odločitev?
Sem v obdobju v življenju, ko se bolj sprašujem o določenih stvareh. Do štiridesetega si v glavi nesmrten, potem pa se začneš spraševati, s čim si boš polnil ego, si naredil dovolj, si dovolj dober? Začneš izbirati, s kom se družiš, ločiš med ljudmi, ki ti dajejo ali jemljejo energijo.
Vsi vemo, da na komercialnih radijskih postajah vladajo zelo natančna pravila o tem, kaj se bo vrtelo in kaj ne, tudi vi ste to že velikokrat javno povedali. Se skladbe z novega albuma ujemajo s temi pravili?
O tem nismo razmišljali. Moja zadnja dva ali trije hiti niso sodili na te postaje, a so bili velike uspešnice. Skladba Večja od neba se nikdar ni zavrtela na vsaj tretjini radijskih postaj, a vsi vemo, kakšen hit je. Jaz bi se na njihovem mestu raje vprašal, koliko sploh vplivajo na to, kaj postane hit. Morali bi se vprašati o svoji pomembnosti, ali so res tako veliki igralci, kot mislijo, da so.
Ostre besede. Kaj če vas zaradi tega sploh ne bodo več vrteli?
Tega se ne bojim. Je pa tudi tako, da bi popularnost teh postaj preverili šele, če bi morali poslušalci plačati samo en evro, da bi vse leto poslušali to postajo. To je tako, kot če bi imeli glasbeniki koncerte zastonj, vse bi bilo polno in mi bi rekli: poglejte, kako smo popularni.
Rokerji se zadnje čase v intervjujih ves čas pritožujejo, da sistem tlači ljudi, da vlada apatija, za vas pa se zdi, da vam v kapitalizmu ni hudega ...
Saj tudi njim ni nič hudega, samo pritožujejo se. Slabo se godi tistim, ki ne morejo preživeti od začetka do konca meseca, hudo je tistim, ki ležijo v kliničnem centru. Nihče od nas nima pravice, da se pritožuje, lahko smo samo hvaležni, da lahko živimo od tega, kar radi počnemo. Seveda tudi jaz nisem oboževalec globalizacije in korporativnega mišljenja, a imam tule pred sabo iphone. Pa saj tudi ti, ki se pritožujejo, pritožbe pišejo doma na računalniku. To je tako, kot če bi sedel na usnjenem stolu in se hvalil, da ne ješ mesa.
Imate najljubši verz z nove plošče? Tisti, ki najbolje opiše Jana v tem trenutku?
Jaz čutim, da si druge vrste, ker taka si kot čista vest. Spolzela boš skozi moje prste, če zdaj ne stisnem jih v pest. To velja za vse, ne le za ljubezen. Na srečo moraš biti pripravljen, moraš jo opaziti, znati izkoristiti, se ne ustrašiti. Vsi preveč potrošniško gledamo na vse stvari. Če me novinar vpraša, ali načrtujem imeti otroka, kaj naj mu rečem? Lahko načrtujem prenovo kopalnice. Ali pa če me vpraša, ali v napačnih krogih iščem punco. Mar grem po punco v trgovino? Na vse naše odločitve vpliva marketing, če imam dvajset bonbončkov in tudi če je prvi odličen, moram poskusiti še preostalih 19.
Album je posvečen vaši preminuli psički Aji in kdo bi morda ob takšni gesti zamahnil z roko, češ da ljubezen do živali ne more biti nikoli enaka ljubezni do človeka. Kaj bi mu odgovorili?
Rekel bi mu, da je ubog. Takšnemu človeku tega ne moreš razložiti, ker ne bo nikoli razumel. Verjetno tudi sebe nima rad. Če ti ne uspe navezati odnosa s svojo živalico, ga ne moreš niti s sočlovekom.
Na tem albumu ni dueta, čeprav se vsi dobro spomnimo uspešnic Soba 102 in Iz pekla do raja. Vas ni nihče dovolj navdušil, da bi ga povabili k sodelovanju?
Tega ne moreš načrtovati, to se zgodi. Morda ljudje mislijo, da imam jaz vse načrtovano, a ni tako. Veliko manj se ukvarjam s seboj kakor kak roker, če sva že ravno govorila o njih. Verjetno sem manj časa pred ogledalom kakor marsikateri roker (smeh).
Kaj čaka vaše oboževalce v Tivoliju?
Prenovljena spremljevalna skupina, imam dva klaviaturista in mladega kitarista, bend zveni noro dobro. Predstavil bom nekaj novih pesmi z albuma, imam pa tudi sladek problem, da moram metati ven hite, da ne bomo predolgi (smeh). Najlepše od vsega pa je videti glasbenike z ogromno kilometrine, ki se kot otroci veselijo trenutka, ko stopijo na oder. Tudi jaz se veselim kot otrok. Ko bom enkrat to izgubil, se bom prenehal ukvarjati s tem.
Vsi vemo, da Modrijani v nekaj sekundah razprodajo Noč Modrijanov, Big Foot Mama je nedavno zaradi povpraševanja koncert premaknila iz Tivolija v Stožice, kako vi izbirate prizorišče koncerta? Ob kakšni priložnosti bi se lotili Stožic?
Izjemno sem vesel uspehov slovenskih skupin. Če bi imel nižjo ceno vstopnice, bi delal Stožice, a mi živimo od glasbe. Tivoli je primeren, ker je to prizorišče za 3500 ljudi, uspeh je, da danes prodaš toliko vstopnic po normalni ceni.
V dokumentarnem filmu smo videli, da obdarujete svojo skupino, to se zdi kar malo velikopotezno in neslovensko. Za kakšna darila gre?
Vsi so dobili nove iphone. Hotel sem jih pocrkljati, ker so dali vse od sebe, ker se spoštujemo in ker je prav, da če jaz dobro zaslužim, da gre dobro tudi njim. Po koncertih jih peljem tudi na večerjo, tako se dela na najvišji ravni, ne moreš biti stiskaški. Tudi sicer se mi zdi škrtost zoprna značajska lastnost. Ko gre dobro, so pač vrečke z darili, ko ne gre tako dobro, jih pa ni (smeh).
Posneli ste dokumentarni film, beremo lahko vašo biografijo, a še vedno se ljudem zdi, da o vas ne vedo vsega, kar bi želeli. Zakaj je tako?
To se tudi jaz sprašujem. Že kot avtor skozi besedila povem vse, tako se povsem slečeš pred ljudmi. Naredim film, iz katerega nismo izrezali niti enega kadra, o meni je bila napisana knjiga ... Kaj je še skrivnost? Morda to, da ne odprem domačega hladilnika. Ali pa za vsako punco ne povem, kje sem jo spoznal in kje prijel za roko. Kam pa to pelje, najbolje, da imam kar kamero na glavi, da bodo vsi lahko spremljali vsak moj korak.
Znan je vaš sloves osvajalca ženskih src ...
Iz tega je nastal mit. Če ja tak, naj kar bo, bolje ta kakor kak drug (smeh).
Ima ta imidž rok trajanja? Lahko postane karikatura?
Če bi jaz recimo zdaj pri 42 letih hotel biti mladosten in bi se začel oblačiti v rolkarja, bi iz sebe naredil karikaturo. Če slediš svojemu življenju in gre vse naravno, pa ne moreš postati karikatura.
Vaša restavracija v Ljubljani je nedavno praznovala prvi rojstni dan in ob odprtju ste dejali, da želite, da je to prostor, kamor fant lahko odpelje dekle na dobro in dostopno večerjo. Mislite, da se je v tem letu v tej restavraciji spletlo veliko novih ljubezni? Ali se še vedno več parov najde na vaših koncertih?
Še vedno se jih več najde na koncertih, a upam, da se jih bo kmalu tudi tu. Vidim, da je tu več deklet in očitno fantje še niso dojeli, da to ni slab prostor, kamor lahko prideš iskat dekle (smeh).
