Igranje jazza je služba

V torek, 20. septembra, bo v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma še en iz serije slavnostnih koncertov Big Banda RTV Slovenija v okviru letošnjega praznovanja 60. letnice obstoja orkestra.

Tokratni nastop so poimenovali Večer z legendami in avantgardo slovenskega jazza in bo tematsko posvečen pregledu slovenske jazzovske ustvarjalnosti preko številnih dirigentov in avtorjev skladb, kot so Jože Privšek, Lojze Krajnčan, Matjaž Mikuletič, Janez Gregorc, Tadej Tomšič, Igor Lunder, Marko Mozetič in drugi. Kot gostji bosta med številnimi drugimi nastopili tudi vokalistki Mia Žnidarič in Kristina Oberžan.

Ob slovesnem jubileju smo preverili Big Band RTV Slovenija kot delovni kolektiv in se pozanimali, kakšna je pravzaprav služba poklicnega glasbenika v orkestru. Pogovorili smo se s Hugom Šekoranja, nekoč članom saksofonske sekcije orkestra, ki je prevzel vlogo umetniškega vodje orkestra, trobentačem Tomažem Grintalo, kot predstavnikom starejše generacije orkestra, in saksofonistom Blažem Trčkom, ki sodi med najmlajše »delavce« v kolektivu.

Redna zaposlitev v Big Bandu RTV Slovenija predstavlja enega od vrhuncev, ki jih pri nas lahko doseže jazzovski glasbenik. Vstopiti v kolektiv, ki ga praviloma sestavljajo najboljši domači instrumentalisti različnih starosti in individualnih dosežkov, vsakega novinca navdaja s precejšnjo mero strahospoštovanja. S tem sta se strinjala tako Grintal kot Trček, ki sta prvi delovni dan doživljala zelo podobne občutke.

Grintal jih je opisal takole: »Zelo hudo je bilo. V času mojega prihoda je bil dirigent mojster Privšek in bil sem zelo preplašen. Do njega smo namreč čutili izjemno veliko spoštovanje.« Trček je prav tako čutil veliko (straho)spoštovanje tako do starejših kolegov glasbenikov in dirigentov kot tudi do orkestra samega, saj le-ta »predstavlja enega od glavnih poklicnih ciljev mladih jazzistov v Sloveniji.«

»Ko orkester potrebuje novega člana, se razpiše avdicija,« razloži Šekoranja. Pri iskanju novincev pa nista pomembna zgolj glasbeno znanje in veščina na inštrumentu – ta je osnova –, pač pa se veliko pozornosti posveča temu, da se je izbranec sposoben vključiti v kolektiv. Umetniki slovijo po temu, da so izredno občutljivi ljudje in da je treba biti zelo pozoren na njihov ego, za jazziste pa je še zlasti značilno, da so veliki individualisti z lastnim glasbenim izrazom.»Kar je tudi prav, saj so to pomembne in pričakovane vrline pri soliranju in glasbeni improvizaciji, ki ju v jazzu ne manjka.

A po drugi strani si s še tako vrhunskim glasbenikom, ki se ni sposoben zliti v eno z orkestrom, ne moremo prav dosti pomagati,« pravi Šekoranja in dodaja: »Zato moramo biti na to ravnovesje v kolektivu samih vrhunskih glasbenikov zelo pozorni.« Že tako tanko linijo ravnovesja na nek način dela še tanjšo tudi starostna razlika med člani orkestra. Za mlade novince je značilno, da so po končanem študiju polni novih idej in stremijo k modernizaciji tako v zvoku kot tudi načinu igranja, starejši pa imajo nepogrešljive izkušnje.

Kako torej gledajo eden na drugega ob prihodu novih članov in kako se spopadajo s to generacijsko razliko? Grintal razloži, da starejšo gardo predvsem navdušuje znanje, s katerim v orkester vstopajo mlajši, saj imajo vsi po vrsti končane priznane jazzovske akademije v tujini – kar prej ni bila redna praksa, saj možnosti za študij jazza ni bilo, ter stremljenje k modernizaciji in dvigovanju ravni orkestra, pri čemer pa se je kljub vsemu treba zavedati dejstva, dodajata skupaj s Šekoranjo, da se orkester spopada z zelo različnimi glasbenimi stili tako za potrebe radia kot televizije, raznih zabavnih oddaj, festivalov ipd.

Upoštevati je treba še želje občinstva, ki prihaja na koncerte in si želi slišati zlasti skladbe starejših, uveljavljenih, klasičnih avtorjev. V takšnih primerih poskušajo čim bolj pozitivno izkoriščati združitev dveh generacijskih polov. Mladi se lahko in se tudi morajo marsikaj naučiti od starejših, ki so določeno glasbeno občutenje in tradicijo že dodobra ponotranjili in obratno se starejši na pobudo mladih modernizirajo in ostajajo seznanjeni s sodobnimi glasbenimi smernicami in razvojem.

»Spoštovanje je obojestransko,« dodaja Trček, »vzpostavljena pa je tudi svojevrstna hierarhija v orkestru, ki velja in se spoštuje in vzdržuje tudi izven delovnega prostora.« Denimo na sindiklanih izletih ali podobnih neformalnih druženjih, z izjemo nedavnega paint balla – oboroženega spopada z barvastimi naboji, kjer so se člani orkestra, zamaskirani do neprepoznavnosti, z združenimi močmi spravili nad dirigenta ter se tako očistili nakopičenih frustracij, v smehu razložita glasbenika. Da bi tudi ob takšnih priložnosti prijeli za glasbila in zabavali ostale zaposlene v veliki RTV hiši, se ne dogaja.

Sicer pa kljub bolj ali manj romantičnim predstavam tudi poklic profesionalnega glasbenika pomeni, da službo pogosto vzameš s seboj domov, bodisi dobesedno v obliki kupa notnih zapisov, bodisi jo nekoliko bolj abstraktno nosiš s seboj »v glavi«. Prav tako pridejo trenutki, ko ti igranje na kakšnem koncertu predstavlja le »šiht« v najbolj klasičnem pomenu besede, saj »se zgolj od umetnosti težko naješ belega kruha,« se je slikovito izrazil mladi Trček.