Tiskane izdaje
Prvi dogodek v okviru abonmaja Cankarjev jazz bo postregel kar z dvojno poslastico. Starosta francoskega jazza, skladatelj, kontrabasist Henri Texier bo namreč najprej s svojim triom ozvočeval dokumentarec francoskega režiserja Jeana-Louisa Bertuccellija Remparts d'Argile (Glineni okopi, 1968). Za ta film je Texier 30 let po nastanku napisal glasbo, s katero v zadnjih letih navdušuje evropsko občinstvo. Po tem kinoušesnem dogodku bo sledil še koncert Texierjeve zasedbe Strada Quintet (izvirno gre za sekstet, v katerem je še kitarist Manu Codjia), na katerem bodo predstavili odličen nov album (V)ivre.
Texierja smo pri nas nazadnje lahko slišali v triu Sclavis/Texier/Romano, ki je igral liričen jazz, navdihnjen s severnoafriško glasbo. Tudi v svojih projektih Texier vnaša vplive etničnih godb, a je to kajpak daleč stran od trenutnih modnih muh tako imenovane »world music«. Kar ne čudi, če vemo, da je francoski glasbenik v svojih formativnih letih med drugim igral z Donom Cherryjem, ki je med prvimi iskal globlja sozvočja med tradicionalnimi godbami in jazzom. Pred njegovim ljubljanskim gostovanjem, ki ga je podprl tudi Francoski inštitut Charles Nodier, smo Texierju zastavili nekaj vprašanj.
Igrali ste z mnogimi glasbeniki ter se tudi sprehodili vzdolž različnih slogov od avantgarde do jazza z vplivi etničnih godb. Kateri glasbeniki so bili najbolj pomembni v procesu oblikovanja vašega prepoznavnega glasbenega sloga?
Moj čisto prvi vpliv je bil Sidney Bechet, kajti bil je izjemno priljubljen v Franciji in poslušal sem ga po radiu. On me je, ko sem imel kakšnih 12 let, ogrel za jazz. S 14 leti sem odkril Theloniousa Monka, Milesa Davisa in ves bebop, s 16 leti je prišel Ornette Coleman, Mingus in free jazz … ko sem imel približno 18 ali 20 let, sem že igral z vélikimi glasbeniki, kakršna sta Lee Konitz in Dexter Gordon … in v istem času z Donom Cherryjem. Don je bil tisti, ki je pri meni odprl čuječnost do ostalih velikih godb; takrat sem tudi veliko poslušal Ravija Shankarja.
Kakšen pristop ste ubrali, ko ste skladali glasbo za film Glineni okopi (Remparts d'Argile)?
Film je nastal v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja in na samem začetku skladanja glasbe zanj sem si poskušal predstavljati, kakšno glasbo bi si moji »jazzovski mojstri« iz sedemdesetih omislili k tem filmu, tej zgodbi. Nisem želel stopiti v »pleonazem« in igrati na arabsko lutnjo in severnoafriška tolkala (kar sicer obvladam). Poskušal sem, kolikor se je le dalo, »delovati« kot jazzovski glasbenik (kar tudi sem); skladal sem glavne teme, skupaj s svojima soigralcema pa smo znotraj posamičnih sekvenc improvizirali ter iskali najboljšo možno medigro.
Znani ste kot velik oboževalec raznorodnih etničnih godb od afriških in keltskih prek arabskih do indijskih; kje, po vašem mnenju, tičijo podobnosti med etničnimi godbami in jazzom? In v čem se razlikujejo?
Največja podobnost med temi glasbami in jazzom zame sestoji v združevanju različnih generacij glasbenikov v isti zasedbi ter prenašanju izkušenj skozi skupne vaje in koncertiranje. Po moje v teh godbah ni razlik, tako jazz kot etnične godbe so iniciacijske.
Kaj menite o izrazu »world music«? Se vam zdi, da lahko z njim zaobjamemo etnične in kulturne raznolikosti sveta?
Nikakor ne, kajti pri tistem, kar danes imenujejo »world music«, gre povečini za mešanje avtentičnih etničnih godb s komercialnimi rockovskimi prijemi. Zame je jazzovska glasba resnična »world music«, saj v jazzu gre za popolno združevanje številnih vrst glasbe, če se ozremo po njegovih glasbenih koreninah, pa gre za idealno združevanje afriške oralne tradicije in evropske pisne tradicije.
Bili ste sopotnik premen jazzovskih slogov (bebop, free jazz, etno jazz itd.); nekateri teh slogov so bili (in še vedno so) revolucionarni. Ali imate kakšno predstavo, kako bo zvenel jazz v prihodnosti? Ali se lahko v prihodnosti nadejamo še kakšni veliki glasbeni revoluciji?
Nimam pojma, menim pa, da je današnji jazz zelo ustvarjalen, predvsem zato, ker postaja zelo univerzalna glasba.
V Sloveniji, tako kot drugod, smo priča nenehnemu »boju« med tradicionalističnim pristopom k jazzu in modernističnim, bolj odprtim formam nagnjenem pristopu. Ali obstaja, po vašem mnenju, med tema pristopoma nasprotovanje? Kako lahko ta izhodiščna pristopa živita skupno življenje?
Ta boj je zelo star, je vedno bil in je še vedno zelo nesmiseln. Podobno kot v slikarstvu ali kiparstvu, potrebujemo v jazzu tako figurativno kot nefigurativno. Obe umetniški obliki nam posredujeta različna razpoloženja, užitke in občutja. Obe sta bistveni, kot yin in yang.
