Kako je videti noč po nekem jutru

Portorož – Glavno vprašanje prvega dne festivala slovenskega filma se je glasilo: kakšen film je posnel mladi (rojen leta 1976) Miha Knific na Švedskem? Novinarjem ni bilo treba čakati na večerno slavnostno odprtje festivala, ko se je njegov film odvrtel pred izbranim občinstvom, odgovor smo dobili že na dopoldanski projekciji. Knificev debitantski celovečerni igrani film Noč, posnet na Švedskem in v švedščini (s slovenskim koproducentom Arkadeno), je vsekakor zanimiv avtorski film, ki kaže na obetavnega režiserja.

Antonionijevski naslov je verjetno le naključje ali pa tudi ne, saj je film, kot je povedal režiser na novinarski konferenci, sestavljen iz samih filmskih citatov. Oziroma natančneje povedano: dialoge je sestavil iz dialogov, uporabljenih v drugih filmih. Torej se je pisanja scenarija lotil povsem konceptualno. Iz ozadja nastajanja filma velja omeniti še to, da je Knific scenarij napisal za lanski Pixxelpoint v Gorici in da je določene dialoge z ustreznim slikovnim gradivom tudi uporabil pri svojih likovnih razstavah. Na Švedskem je film posnel zato, ker v Stockholmu podiplomsko študira film in video.

Dogajanje Noči je postavljeno v jutro po neki noči, ko poskušajo mladenki in mladenič dognati, kaj se je pravzaprav zgodilo, predvsem pa, do kakšnih sprememb je po noči in jutru prišlo v njihovih odnosih. Še bolj mučno vprašanje je, kaj se je zgodilo z manjkajočim četrtim članom ekipe. Film torej poteka v iskanju začetka, teče nekako nazaj po ne prav zlahka razumljivi časovni premici. Toda kako najti začetek, če je čas »neskončen krog« (citat iz filma) in če je spomin nezanesljiva in gnetljiva zadeva? Knific je posnel estetsko dovršen film (kako tudi ne, saj je po izobrazbi likovnik), preveva ga urbana poetika – veliko prizorov je posnetih v javnih mestnih interierjih (podzemna železnica, javna stranišča, tekoče stopnice) –, jedro filma pa so gostobesedni, a občasno posiljeni in neživljenjski dialogi. Vprašanja, ki jih je Knific raziskoval, se je po njegovih besedah glasijo takole: kako funkcionira noč po nekem jutru, čemu rečemo dan in čemu noč, v kakšni povezavi sta noč in jutro ...

Že prvi dan je festival ponudil tudi nekaj dobrih dokumentarcev. Dva se zdita kot siamska dvojčka, kot dve plati iste medalje, čeprav zagotovo nista bila posneta z mislijo eden na drugega. Amir Muratović in Hanna A. W. Slak sta se lotila razmišljanja o nacionalni identiteti izseljencev, s tem da se je Muratović v Drugi generaciji lotil obravnave priseljencev v Slovenijo, Slakova v Američankah pa slovenskih izseljencev v ZDA. Za dokumentarcema stoji dovolj trdna raziskava terena in materije, razlika med njima je v tem, da ubere Slakova direkten in realističen prijem (predvsem skozi intervjuje), Mutatović pa svoje protagoniste zapleta tudi v deloma igrane prizore.

Za konec še nekaj besed o dveh kratkih, dvominutnih animiranih filmih Zdravka Barišiča, ki je s svojo Balkansko ruleto leta 1998 prišel v tekmovalni spored kratkih filmov cannskega festivala, za film Oblast je bil deset let prej nagrajen na berlinskem festivalu. Barišičeva nova filma, Imperij po naročilu in Kdo je za grmom, sta aktualistična satrična komentarja, kratka skeča, eden na Evropsko unijo, drugi pa na vojno v Iraku. Barišič je s skrajno racionalnimi sredstvi veliko povedal.