Tiskane izdaje
Ameriški kitarist mehiškega rodu Carlos Santana se je vrnil z novo studijsko ploščo All That I Am. Že v tretje se je novega albuma lotil s pomočjo obilice gostujočih glasbenikov.
Carlos Santana je bil leta 1999, tako kot mnogi izmed kolegov iz njegove generacije, skorajda pozabljen. Zgodnji albumi skupine Santana, ki ime seveda nosi po Carlosu, so se še vedno odlično prodajali, z izdelki v osemdesetih in devetdesetih letih pa je Carlos vse bolj tonil v pozabo. Njegove koncerte so večinoma obiskovali le še ljubitelji starega rocka in zgodnjih del Santane. Carlos je iskal pot iz krize in konec devetdesetih let podpisal za založbo Arista Records. Založbo vodi producent Clive Davis, ki je bil nekoč predsednik založbe Columbia, za katero je v času največje priljubljenosti snemala skupina Santana.
Sredi leta 1999 je izšla plošča Supernatural in zgodilo se je tisto, česar verjetno ni nihče pričakoval. Album se je takoj po izidu povzpel na vrhove glasbenih lestvic in postal njegov najbolj prodajan izdelek v celotni karieri, »number one« pa sta postala tudi singla Smooth in Maria Maria. Carlos Santana in Clive Davis sta k sodelovanju pri snemanju omenjene plošče povabila kopico znanih glasbenikov. Duete s Carlosom so tako med drugim posneli Rob Thomas, Wyclef Jean, Eagle-Eye Cherry, Eric Clapton, Dave Matthews, Lauryn Hill in drugi.
Formulo z gostujočimi glasbeniki je Carlos ponovil tri leta pozneje s povprečno in veliko manj uspešno ploščo Shaman ter z novim albumom All That I Am (Arista, distribucija Menart). Seznam gostujočih je znova dolg, na novi plošči tako poleg producenta Davisa med drugim sodelujejo zvezde mlajše generacije, kot so Mary J. Blige, Big Boi, Joss Stone, Sean Paul, Michelle Branch And The Wreckers in drugi, za tršo plat plošče pa je Carlos izbral kitarista Metallice Kirka Hammetta, skupino Los Lonely Boys ter Stevena Tylerja, pevca skupine Aerosmith. Produkcija na novi plošči je zelo mehka, zvok pihal je precej izumetničen, večina skladb pa je ob Carlosovem še vedno odličnem, a tudi že nekoliko obrabljenem, kitarskem soliranju tako povprečnih, da jih bomo hitro pozabili. Profesionalen pristop k izdelku, razkošna zvočna podoba in odličen zvok, ki je sicer zaščitni znak Santane že od vselej, novega albuma ne rešujejo.
Ob poslušanju nove plošče se ni mogoče znebiti občutka, da je Carlos ob pretiranem sodelovanju z zvezdami mlajše generacije izgubil orientacijo, saj je prepoznaven le še po značilnem zvoku in igranju kitare. Večina skladb na plošči zato zveni tako, da ni čisto jasno, ali Carlos sodeluje z izbranim glasbenikom ali obratno.
