Tiskane izdaje
Ob stotretjem rojstnem dnevu nas je veliki slovenski in evropski pisatelj ter angažirani mislec Boris Pahor razveselil z novo knjigo V imenu dialoga (Cankarjeva založba). Boljšega, bolj simboličnega naslova in z njim sporočila ter opomina Slovencem, ki smo zelo nedialoški, stari, modri pisateljski bard ne bi mogel dati.
V knjigi je zbral nekaj svojih dnevniških zapisov med letoma 2005 in 2015, nekaj izpiskov iz knjig in časopisov s svojimi komentarji, prejeta in poslana pisma ter nekaj kratkih esejev.
Vsebina se vrti okrog številnih temeljnih vprašanj, s katerimi se je naš jubilant vedno znova ukvarjal, s pisateljskim in uredniškim delom, s slovenskim narodnim vprašanjem v celoti, s Slovenci zunaj narodne matice in nato zunaj slovenske države, z njenim odnosom do zamejcev, s fašizmom in antifašizmom v Evropi in na Slovenskem ter z univerzalnimi bivanjskimi vprašanji človeka, njegovega položaja v kozmosu, njegovega odnosa do smrti, narave in boga, do svetega in humanega.
Vest zadnjih sto let
O njegovem pisateljskem, tematskem in estetskem prispevku k slovenski literaturi, ki je nedvomno velik in poseben, je napisana vrsta študij, monografij in krajših zapisov s kompetentnimi strokovnimi ocenami, na primer zapis Marije Pirjevec Pisatelj Boris Pahor med etničnim in ontološkim humanizmom, 1991, ali članek s precizno oceno Igorja Grdine v Enciklopediji Slovenije, 1994, pa velika in bogato dokumentirana monografija o Pahorjevem življenju Tatjane Rojc iz leta 2013.
Meni je kot nestrokovnjaku na področju beletristike všeč in v veliko pomoč ocena, ki jo je o Pahorju podal pokojni koroški pisatelj Fabjan Hafner ob podelitvi Tischlerjeve nagrade leta 2013.
Hafner je označil Pahorja za vest zadnjih sto let ter literarnega ustvarjalca in misleca, pri katerem se prepletata vedno neločljiva homo poeticus in homo politicus. Hafner poudarja, da je Pahorja zaznamovalo dvoje doživetij, požig Narodnega doma v Trstu in njegovo sodelovanje v odporniškem gibanju od januarja 1944 in nato njegovo trpljenje v nemških taboriščih.
Hafner omenja, da sta na Pahorjev duhovni in umetniški razvoj vplivali dve osebnosti, Srečko Kosovel z Ekstazo smrti in Edvard Kocbek z ekstatičnim erosom. »Oboje zaznamuje Pahorjevo pisanje, ki z intelektualno tankočutnostjo motri in prikazuje grozote in veselje. Ta dosežek je postavil Pahorja ob bok največjim pričevalcem polpreteklega časa v Evropi.«
Mene kot zgodovinarja antropološke in politične usmeritve je Pahor v svoji knjigi pritegnil in navdušil z razmišljanji o družbenopolitičnih temah, predvsem o narodni problematiki, fašizmu in antifašizmu in o bivanjskih vprašanjih človeka, o humanem, boju za pravico in resnico, boju zoper nasilje ter večnostnih vprašanjih Boga, narave in človekove smrti.
Če bi začeli kar z njegovo temeljno problematiko, narodnim vprašanjem, s katero je poleg antifašizma najbolj znan med Slovenci, bi rekel, da njegovo stališče najbolj odraža njegov zahvalni govor na podelitvi Tischlerjeve nagrade.
V njem je rekel: »Ko smo bili od Trubarja dalje obkroženi dan in noč od tujega jezika, smo svojega varovali, ker je prevladovala zavest, narodna namreč, kot se ji pravi, ki se jo danes nalašč zamenjuje z nacionalizmom, z izrazom, ki sta ga fašizem in nacizem uporabljala v odklonilni interpretaciji.
Medtem ko je narodna zavest naravna vrednota, o kateri krščansko-socialni filozof Emmanuel Mounier poudarja, da je narodni čut skrb za skupnost, zato je proti egoizmu, proti vtikanju zunanjih sil v življenje skupnosti.« Mislim, da je danes takšna lucidna kratka formulacija ob različnih novih pogledih na narod na mestu.
Glede tega vprašanja se je Pahor večkrat polemično odzval na razne pisce, ki so hoteli odpraviti zavzemanje za narodno afirmacijo kot »dogmatični disput o preteklosti, prek katerega bi nadaljevali stare politične kulturne boje«.
Neprimerna oznaka
In razloži, da »se to lahko dogaja samo v skupnosti, ki gre tujcu na roke«. Ko so padli štirje uporniki v Bazovici, so se zgražali po vsej Evropi, v Londonu pa je Guardian izjavil, da so mladi imeli na razpolago za boj proti denacionalizaciji samo tako sredstvo, s kakršnim so se nekoč Italijani borili proti Avstriji.
Zato je Pahor le nekaj dni pozneje pohvalil gesto predsednika vlade Janeza Janše za njegov govor na spominski svečanosti na Mali gori, v katerem je »priznal TIGR za začetnika upora, ki mu je sledila vsenarodna vstaja«, in dodal, da je zadovoljen, ker predsednik vlade ni pustil ob strani njenih nadaljevalcev, »to je partizanov.
Enačitev osvobodilnega boja z revolucijo bi namreč pomenila namesto narodnega bojevanja za pravično vrnitev slovenske zemlje širitev revolucionarne posesti vse do obal Jadranskega morja.«
Pozneje, leta 2013, zavrača takrat v manjšem delu slovenske javnosti prisotno oceno, »da če bi Slovenci ostali samo pri TIGR-u, bi dobili Primorsko povrnjeno«. Pahor pravi, »da bi v tem primeru Italija na mirovni konferenci še bolj poudarjala svoje odporniško gibanje, česar pa ni mogoče primerjati s pravim vojaškim bojem ob strani zavezniških armad«.
Pahor se je v tem času razveselil izjave tržaškega profesorja in uglednega italijanskega pisatelja Claudia Magrisa na koprskem radiu, da »so bili tržaški Italijani ignoranti v razmerju do Slovencev«, in jo razumel kot napoved dialoga, ki je nujen med obema narodoma.
Proti arbitraži
Konec leta se je razburjal nad prizadevanjem predsednika slovenske vlade Boruta Pahorja, da gre na mednarodno arbitražo za določitev meje s Hrvaško, ker da se predsednik ni smel ukloniti hrvaškemu izsiljevanju. Pozneje se je pokazalo, da je bila odločitev pravilna, saj bi edino z njo dobili svoboden izhod na odprto morje.
Proti koncu knjige Pahor razmišlja o Stanovnikovi izjavi, »da se je Kocbek žrtvoval za enotnost osvobodilnega gibanja«, in to pospremi s komentarjem, da je Stanovnik tako izjavil kot nekdanji pripadnik Kocbekovega krščanskega socializma, kar je v skladu s krščansko etiko, ker je krščanstvo zgrajeno na žrtvovanju svojega ustanovitelja.
Ne tako mimogrede, ampak skozi vso knjigo, na več mestih, se loteva vprašanja logosa, ki pa za Pahorja, ki se opira na Heraklita, ni Bog kot pri svetem Janezu, ampak le začetek vsega, univerzalni zakon, ki se sam odkriva ljudem. V bistvu je »logos« naravni princip, »Spinozova natura«. Pahor zapiše, »da je iskal to potrditev, ker je bil vedno prepričan, da bi bila vzgoja na podlagi panteizma dosti bolj preprosta«.
Tako Boris Pahor o Bogu in Božanskem. To seveda ni predstava o transcendentnem in vseprisotnem Bogu oznanjenih religij. Boris Pahor ni ateist, ampak le odklanja osebnega Boga. V svojih razmišljanjih se odpira v presežno božanstvo, ki ga najde v naravi. Tudi ga ni strah smrti, izraža le bojazen pred neizrekljivo skrivnostjo, pred katero vsi onemimo.
