Antifašist, ki je spraševal o povojnih pobojih

ali žerdin

Objavljeno
23. avgust 2013 20.25
 Ali Žerdin, Sobotna priloga
Ali Žerdin, Sobotna priloga

V stoletju ima človek na voljo dovolj časa, da naredi marsikakšno politično gesto.

Geste so lahko tudi protislovne.

Tisto, kar je bistveno, je rdeča nit teh potez.

Dve niti lahko razberemo. Prva je antifašizem. Praspomin Borisa Pahorja sega v leto 1920, ko je bil star manj kot sedem let. Kot otrok je opazoval ogenj, ki je požiral slovenski Narodni dom v Trstu. Zažgali so ga fašisti.

Antifašist je tudi danes. Tudi danes je pričevalec o grozodejstvih, ki so jih v koncentracijskih taboriščih izvajali nacisti in fašisti. Preživel je nemška koncentracijska taborišča, med drugimi tudi Dachau. In tudi danes Italijane opozarja, da se niso soočili s fašizmom.

Druga Pahorjeva rdeča nit je povezana z množičnimi povojnimi poboji. Boris Pahor je v prvi polovici sedemdesetih več let prepričeval Edvarda Kocbeka, naj v obsežnem intervjuju za posebno brošuro, ki bi jo objavila tržaška revija Zaliv, spregovori o največjem zločinu komunistične revolucije. Po prepričevanju, da je Kocbek dolžan spregovoriti o zločinu, in skrbnih pripravah je bilo Kocbekovo pričevanje objavljeno leta 1975.

Prepričevanje se je začelo januarja 1970. Boris Pahor je bil kot pripadnik Kocbekovega kroga sicer dolga leta izpostavljen temeljitemu nadzoru udbe, vendar ta ni mogla preprečiti objave intervjuja. Raziskovalci pa domnevajo, da je udba med tajno hišno preiskavo, izvedeno pri tržaškem tiskarju Peganu, še pred objavo ukradla krtačne odtise intervjuja in ga dostavila slovenskemu političnemu vrhu.

Boris Pahor je bil v sedemdesetih letih pod strogim nadzorom udbe, ki je delovala tudi v zamejstvu. Obstajajo pisni dokazi, da je pri njem izvedla več tajnih hišnih preiskav, Pahorja pa so uvrstili v rubriko buržoaznih nacionalistov. Zaradi objave intervjuja je zanj več let veljala prepoved vstopa v SFRJ. Žig, da je nezaželena oseba, so mu v potni list pritisnili v Sežani. Slovenijo je ponovno obiskal šele leta 1981, ko je šel na Kocbekov pogreb.

Pahorjeva odločitev, da prepriča Kocbeka, naj spregovori o množičnih povojnih pobojih domobrancev, bi se morda komu zdela paradoksalna. Januarja 1944, nekaj mesecev zatem, ko se je po kapitulaciji Italije kot prisilni mobiliziranec vrnil v Trst in se pridružil Osvobodilni fronti, so ga domobranci aretirali, predali gestapu, gestapo pa ga je poslal v koncentracijsko taborišče.

A v odločitvi, da prepriča Kocbeka, naj vendarle tudi javno spregovori o povojnih pobojih, se kaže Pahorjev elementarni humanizem. Morda tudi želja, da prijatelja Kocbeka odreši bremena srhljive samocenzure o krvavi dimenziji revolucije.

Intervju Borisa Pahorja z Edvardom Kocbekom – pri projektu je sodeloval tudi pisatelj Alojz Rebula – je v slovensko javnost prinesel prvo pisno pričevanje o povojnih pobojih. Pred tem dogodkom so sicer obstajala pričevanja, natisnjena zlasti v Argentini, vendar so ta pričevanja v Slovenijo prišla le na skrivaj, v lekarniških odmerkih. Po natisu Kocbekovega intervjuja v Trstu pa se je vrh slovenske politike odločil za eno od najbolj nepričakovanih potez: visokooktanska Kocbekova izpoved je bila namreč ponatisnjena v Naših razgledih.

Ne glede na to, da je bil ponatis v Naših razgledih opremljen z navodili, kako brati Kocbekovo pričevanje, ostaja dejstvo, da sta poročilo o povojnih grozodejstvih vendarle pripravila soustanovitelj Osvobodilne fronte in izpričani antifašist. Pahorja bi kot antifašista najbrž lahko uvrstili na politično levico. A osebno je vedno ostro zavračal komunistični internacionalizem, poudarjal pa je pripadnost narodu.

Pahorjev intervju s Kocbekom nedvomno predstavlja eno ključnih političnih prelomnic v sedemdesetih letih. Gre za prelomnico, zaradi katere je začel simbolni kapital komunistične partije, povezan z zaslugami za zmago v NOB, plahneti.

Pahorjevo vztrajno pregovarjanje, naj Kocbek vendarle javno spregovori, je v prvi polovici osemdesetih let omogočilo sprva heretično razpravo o narodni spravi. A ideja sprave je leta 1990 postala del uradne državne politike; pustimo ob strani, s kolikšno iskrenostjo je bila sprejeta na eni in drugi strani.