Tiskane izdaje
Zgodovina književnosti je tudi zgodovina cenzure.
Pod drobnogledom cenzorjev so bile in so vse vrste knjig, od znanstvenih do leposlovnih in seveda tudi otroških. Te dni so na udaru pravljice bratov Grimm.
Če koga preseneča: to ni prvič, saj je precej verjetno, da smo njuni Sneguljčico in Pepelko, na primer, brali prikrojeni.
Ni nujno, da knjige cenzurirata posvetna in cerkvena oblast, v novejšem času cenzorske kampanje neredko sprožijo posamezniki ali civilna združenja. Pravljice, ki sta jih Jacob in Wilhelm Grimm objavila pred dvesto leti in s katerimi so se od takrat učile brati vse generacije, so pred dnevi zmotile ameriškega pisca Stephena Evansa.
Pravi, da so za sladkimi naslovi Grimmovih pravljic mračne zgodbe o spolnosti in nasilju, ki so daleč od danes predstavljivega in sprejemljivega. Saj veste: rezanje prstov na nogah zlobnima Pepelkinima polsestrama, Pepelka je vse dneve opravljala hišna dela, Sneguljčico je na zahtevo mačehe lovec odpeljal v gozd, kjer bi jo moral ubiti in v dokaz prinesti njeno srce, Sneguljčičina mačeha mora do konca življenja plesati v razžarjenih čevljih ...
Vse to je menda za sodobne generacije otrok prekruto, ker odraščajo v družbi, ki ima drugačen odnos do otrok in žensk, tudi mačeh, kot pred dvema stoletjema.
Prirejanje pravljic
V različnih državah oziroma kulturah so Grimmove pravljice, prav tako Andersenove, ki veljajo za legendarne, priredili in enako so počeli v številnih adaptacijah. Prikrojene torej niso le v prevodih, ampak v Disneyjevih risankah, filmih, stripih, gledaliških predstavah. Prirejanje je včasih posledica skrbi, da krutost ne bi prizadela nežnih otroških src, ne glede na temeljno sporočilo pravljic, da dobro premaga zlo, včasih pa sta razlog ideologija in zaslužek.
Pri nas so v povojnem obdobju in v nekaterih primerih tudi še pozneje prevajalci prirejali predvsem dele z verskim obeležjem, tako da je bil božič zamenjan za novo leto, sv. Nikolaj ali Božiček za dedka Mraza, božično drevce za novoletno jelko ... Tako v naši povojni izdaji, kjer mama Pepelki na smrtni postelji položi na srce, naj ostane pobožna, piše, naj ostane poštena in dobra. In Pepelka na njenem grobu ne moli, ampak samo joče.
Politični, verski, tržni motivi
Mnogo pravljic pa po svetu prirejajo zato, da so razumljive otrokom v različnih kulturnih okoljih, recimo evropske pravljice tudi v Aziji, zato v njih prikrojijo specifično kulturno in versko zaznamovanost, značilno za neko okolje. V teh primerih ne gre za ideološko pogojeno prirejanje, ampak tržno.
Zrazmahom demokracije in kapitalizma pa je danes ekonomskih cenzorjev morda več kot političnih, ideoloških in verskih, čeravno so tudi slednji še kako živi. Na cenzorskem področju je posebej aktivna demokratična Amerika, kjer raje kot kjerkoli drugje na Zahodu prirejajo knjige v imenu politične korektnosti, tega novejšega ideološkega krika.
V imenu politične korektnosti
Leta 2011 so klasičnega pisatelja 19. stoletja Marka Twaina cenzurirali tako, da so v njegovem romanu Prigode Huckleberryja Finna besedo črnuh (nigger) spremenili v suženj (slave), besedo injun, ki je neformalni ali narečni izraz za Indijanca, pa so zamenjali z Indijancem. To so storili zato, da Afroameričani in ameriški Indijanci ne bi bili prizadeti, pri čemer cenzorjev ni zanimalo dejstvo, da se je Twain na razne načine, ne le kot pisatelj, bojeval proti rasizmu na ameriškem jugu in da njegov cenzurirani roman kot globoko humanističen obračunava z vsemi predsodki.
V času, ko je Twain roman pisal, so uporabljali takšne izraze, in če se jih vzame iz ust likov, se s tem spremeni njihov karakter, kar spreminja prikaz tedanjega časa in razmer. Ker je vsaka knjiga dokument časa, je izpuščanje ali spreminjanje besed v bistvu potvarjanje zgodovine, pa če so motivi še tako svetli. Tudi v tem primeru ni bila edini motiv politična korektnost, ampak tudi boljša prodaja, kar je založba po burnih polemikah v javnosti nazadnje priznala.
»Rasistična« Pika Nogavička
Kje vse »politično korektni« ljudje najdejo rasizem, je po svoje kar občudovanja vredno. Neka nemška feministična aktivistka ga je našla celo v Piki Nogavički, kjer piše, da se na Južnih morjih otroci črne rase mečejo na tla v pesek pred otroci bele rase, čeravno Pika izrecno ni marala, da črni otroci pred njo klečijo.
Dušebrižništvo pri Slovencih
Pri literaturi, sploh za otroke in mladostnike, se za precej dušebrižniške izkazujemo tudi Slovenci. Večina primerov cenzuriranja zadnjih let kaže, da Slovencev ne skrbita politična in ideološka korektnost, temveč predvsem morala. Starši, posamič ali povezani, so v zadnjem desetletju pri zavodu za šolstvo in šolskem ministrstvu nekajkrat protestirali proti knjigam za otroke in mladostnike, ki so jih brali bodisi v šoli bodisi v vrtcu.
Knjige so se jim zdele sporne zaradi seksualne vsebine in ena zaradi sadizma. Leta 2002 jim ni bil všeč roman Janje Vidmar Princeska z napako, ki so ga za Cankarjevo priznanje brali učenci ob koncu osnovne šole. Dve leti zatem so od zavoda za šolstvo zahtevali, naj iz maturitetnega čtiva umakne Menuet za kitaro Vitomila Zupana. Leta 2011 se niso strinjali z romanom Na zeleno vejo Andreja Predina, ki je bil na seznamu za Cankarjevo priznanje. Več let so se vrstili protesti proti knjigam Vitana Mala, ki je bil predpisan za osnovnošolsko branje.
Pri vseh teh so bili moteči opisi spolnosti (ob tem pa še kletvice, droge, alkohol ...), pri romanu Oči Andreja Makuca pa jih je zmotil sadizem. V tem času so imeli težave tudi trije romani za odrasle, ker naj bi govorili o resničnih ljudeh in jim povzročili škodo: Modri e, 1999, Matjaža Pikala, Ko se tam gori olistajo breze, 1999, Brede Smolnikar in Čefurji raus, 2010, Gorana Vojnovića.
Prizanesli niso niti Bibliji
Cenzura niso samo brisanje oziroma spreminjanje neželenih delov ali umikanje in sežiganje knjig, ampak vanjo sodijo tudi tovrstni pritiski. Na kratko povedano, cenzura je nadziranje svobode izražanja. Izmislili so si jo zdavnaj, saj je znana že iz starega Rima. Leta 8 n. št. je cesar Avgust Ovidija zaradi radoživih in sladostrastnih ljubezenskih pesnitev izgnal iz Rima. V dveh tisočletjih je bil potem še dvakrat žrtev cenzure.
Po skoraj 1500 letih so duhovniki v Firencah zažgali vse primerke tega klasika svetovne književnosti, do katerih so lahko prišli. In naslednjič so ga prepovedali v tridesetih letih 20. stoletja skupaj z Voltairovim Kandidom, da ne bi škodil javni morali. Podobna usoda je v skrbi za moralo doletela Baudelaira, Flauberta, Henryja Millerja itd. Del pa niso cenzurirali samo zaradi morale, ampak tudi zaradi spremenjenih političnih ali družbenih razmer. Tako cenzorji niso prizanesli niti Shakespearu in Bibliji.
Različni pogledi skozi čas
Pogled na erotične opise se je skozi čas spreminjal. Danes skoraj nihče več nima za škodljive Boccaccievega Dekamerona, Flaubertove Gospe Bovary, Lawrenceovega Ljubimca lady Chatterley. So pa knjige neredko uničevali zaradi liberalne vsebine in naprednih misli in mnoge od teh se danes uvrščajo med klasična dela.
Tako je cerkev konec 19. stoletja prepovedala Zolajev Germinal, ki tematizira težko življenje rudarjev ter upor ponižanih in lačnih.
Seznami prepovedanih knjig
Nekoč so obstajali seznami prepovedanih knjig, in ko se je knjiga znašla na njem, je postala pri bralcih najbolj zaželena. Prvi uradni seznam prepovedane literature je leta 1526 izdal angleški kralj Henrik VIII., ki je videl nevarnost v knjigah nemških in angleških reformatorjev. Kmalu je začela sezname sestavljati tudi katoliška cerkev, najpomembnejšega pa je leta 1559 izdal papež Pavel IV. z naslovom Index Librorum Prohibitorum.
Nanj je bilo uvrščenih več kot 4000 naslovov in avtorjev, ki jih je imela cerkev za nasprotnike. Na črni listi so se znašli Dante, Boccaccio, Voltaire, Montesquieu, Rousseau, Diderot, Locke, Defoe, Descartes, Kant itd. Seznam so ves čas spreminjali in dopolnjevali, zadnja izdaja ima letnico 1948, uradno pa so ga ukinili šele 1966.
Tudi v vatikanski knjižnici tako kot v mnogo drugih obstaja nedostopna zbirka, do katere lahko pridejo le ljudje s posebnimi dovolilnicami in v njej je prava zakladnica erotične literature. Seveda so jo poleg drugih prebirali mnogi cerkveni možje, ki je ne bi smeli, čeravno so tam dela zbirali predvsem kot dokazno gradivo.
Sežiganje
Cerkev je knjige, ki so ogrožale njene dogme, avtoriteto in javno moralo, tudi sežigala, kot na primer ljubljanski škof Jeglič, ki je leta 1899 odkupil vse še neprodane izvode Cankarjeve pesniške zbirke Erotika in jih dal zažgati. Posvetna oblast pa je zažigala protioblastno in protidržavno literaturo. Tako so od vseh piscev burnega 18. stoletja najraje v ogenj metali Voltaira.
Že slavni zgodovinar Tacit iz prvega stoletja n. št. je vedel, kako je z zažganimi knjigami. V Analih je napisal: »Delo, ki ima biti zažgano, je iskano in brano, vse dokler ga je nevarno dobiti; ko ga je mogoče svobodno imeti, pade v pozabo.«
Pozneje so knjige zažigali tudi nacisti. In ker je cenzura še zlasti značilna za totalitarne režime, je po brutalnosti posebej izstopala tudi Sovjetska zveza, kjer so književnike pošiljali v gulage. Roman Doktor Živago Borisa Pasternaka, ki je prejel Nobelovo nagrado, so sovjetski cenzorji razglasili za protimarksistični, kar je bila huda oznaka
Še temeljitejši so bili cenzorji pri Mihailu Bulgakovu, saj je moralo miniti polnih 26 let od avtorjeve smrti in 13 let od smrti Stalina, da so mojstrovino Mojster in Margareta spustili iz bunkerja in jo objavili šele leta 1966, je pa bila ilegalno že prej dostopna, ker je izšla v samizdatu.
Prav primer te knjige najbolj nazorno kaže, da je vsaka cenzura na dolgi rok nemočna. In to kljub temu, da so pred kratkim v Rusiji po njej spet segli cenzorji, ki jo hočejo umakniti s seznama šolskega čtiva, kakor tudi Očete in sinove Ivana Turgenjeva.
Umetnost za državo
Cenzura bo živela, dokler bo človeštvo. Ideja o njej se ni porodila v glavi kakšnega oblastnika, temveč antičnega filozofa – Platona. V svojem delu Država pravi, da je treba dela nekaterih avtorjev očistiti vsega tistega, kar ne prispeva k razvoju duhovno močnih in zdravih mladeničev. Zanj je umetnost golo vzgojno sredstvo in Platon kljub svojemu prefinjenemu čutu za estetiko popolnoma ceni le umetnost, ki koristi državi.
