Jean-Jacques Rousseau - mislec, ki je vznemirjal dovolj, da so mu grozili

Čeprav je bil raje »moški paradoksov kot predsodkov«, si je zlahka predstavljati, kako težko so se ob njegovi zapleteni naravi drugi otresli predsodkov. Jean-Jacques Rousseau je močno vznemirjal že za življenja in tudi zdaj ostaja v kolektivni zavesti: če ne drugače, vsaj kot duh, ki kliče nazaj k naravi.

Mitični Jean-Jacques Rousseau – rodil se je 28. junija 1712 in fizično zdržal 66 let – je veliko ime, iz njegovega miselnega sveta, ki se je napajal v antiki, zajema človeštvo že tri stoletja: najsi je to razmislek o politiki ali vzgoji in pedagogiki, najsi je v ospredju književnost ali filozofija, naj so to ideologije (socializma, prav tako). Rousseaujev biograf in strokovnjak za 18. stoletje Raymond Trousson je za francoski Express pred kratkim opozoril, da si ga z vseh strani prilaščajo in nanj pogledujejo skozi zelo različna očala, pogosto paradoksalno in skozi misli, iztrgane iz celote. Nazadnje so si ga nekako vzeli pri reviji Philosophie, kjer so v njegovem profilu človeka prepoznali novega predsednika Françoisa Hollanda.

Madame de Warens

V glasbenega teoretika in skladatelja, predvsem pa v filozofa in pisatelja za večnost, je nekako zrasel sam, kot samouk in svobodni potepuh, in s pomočjo prave ženske. Po mami sirota in pri rosnih desetih letih zapuščen od očeta urarja ga je šest let pozneje pod okrilje vzela svobodomiselna in kontroverzna Madame de Warens. Postala je njegova učiteljica, mecenka, tudi »mama« ji je govoril, bila je še metresa. Čeprav ni bila bistveno starejša od njega, le trinajst let je bilo med njima, je poskrbela za njegovo intelektualno, duhovno in sentimentalno vzgojo, tudi potem, ko je odletel po svoje, je ni mogel odmisliti. Med drugim ga je potegnila v svet glasbe, genialne literarne besede in izostrene filozofske in politične misli, končno je zaradi nje obrnil hrbet kalvinizmu in prevzel katolicizem; tudi slednjemu je zatem obrnil hrbet in si naložil breme javnega sovražnika.

»Priročnik« za ljubezen 
in Družbena pogodba

Velik in nebogljen hkrati je poznal visoke vzpone in nizke padce: njegova Julija ali Nova Heloiza (1761, Amsterdam), obsežen roman o najbolj slavni ljubezni med učiteljem in učenko, je bila izjemna uspešnica v pismih, s katero se je Rousseau hotel primerjati z Voltairom oziroma z njegovim precej krajšim Candidom, potem pa ga je močno prekašal. Do leta 1800 so Novo Heloizo ponatisnili 72-krat, zaradi ljubezenskega brbotanja, ki ga je dodobra čutiti med vrsticami, pa so se v sentimentih utapljali predvsem ženski pari oči. Postala je nekakšen razsvetljenski »priročnik« za ljubezen, pa tudi povabilo v bukolične švicarske Alpe, stran od surovega Pariza. Rousseaujeve napovedi, da bo (za mnoge prenabuhlo) pisanje v spotiko filozofom (à la Voltaire), pobožnjakarjem in moralistični duhovščini, so se izkazale za prave. S poznejšima teoretičnima naslovoma – Emil ali o vzgoji in Družbena pogodba (1762) – je še bolj razburkal tedanjo mentaliteto, tako zelo jo je vznemiril, da so knjigi prepovedali. Ker so mu stregli tudi po življenju, je na varno zbežal v Anglijo...

Rousseaujeva misel pomeni odriv iz objektivnosti v dobo subjektivnosti, v moderno zavest, zaradi svojih premišljevanj je bil že revolucionarnega leta 1789 mitična osebnost: številni bralci Nove Heloize so že pred revolucijo romali na njegov grob v Ermenonville, tudi Marija Antoaneta je bila med njimi, po revoluciji so kot gobe po dežju začeli poganjati njegovi doprsni kipi, ime Rousseau – predvsem v povezavi z Družbeno pogodbo – pa je zvenelo odlično, kot referenca. Hkrati so Izpovedi (napisane v letih 1765–1770) lep primer sodobne avtobiografije, takšne iskrene, ki se razgalja brez zadržkov, in podobno drži za Sanjarije osamljenega sprehajalca (1778). Splošno poenostavljeno se je nekako še ohranilo, da je kompleksni Rousseaujev človek »dober, a ljudje so hudobni. V človeški naravi ni zla, ga pa ne manjka v družbenih strukturah«.

Poklon

Filozofu in pisatelju Jean-Jacquesu Rousseauju, ki ga je malone celo življenje spremljala še ena beseda ženskega spola – bolezen (ledvic), se letos obletnice poklanjajo marsikje. V različnih krajih po Švici in Franciji, ki jih je zaznamoval, so zagrabili priložnost za obuditev njegove misli: filozofske, književne in politične. V marsikateri bolnišnici, v Chambéryju, na primer, pripravljajo o njem razstave: da bi spomnili človeštvo, kakšni dobri prijateljici sta lahko v resnici bol in ustvarjalnost. Poklanjajo se mu tudi v rojstni Ženevi, kjer je preživel prvih šestnajst let. Mestu ni obrnil hrbta, vedno se je imel, kakor se je menda ohranilo v avtobiografskih spisih, za Ženevčana, identiteta je bila sploh tema njegovih premišljevanj. Le kako bi lahko nanj pozabili še v Chambéryju, kjer je idilična hiša Charmettes, v kateri je z Madame de Warens bival v najbolj srečnem obdobju življenja od leta 1736 do 1742, postala pravi romarski kraj za velika književna in politična imena: nekoč za George Sand, Alphonsa de Lamartina, za številna romantična peresa in zdaj za sodobne zagledance v večni lik Jean-Jacquesa Rousseauja in njegove prečudovite naravne vrtove. Za nameček številni aktualni knjižni naslovi in poenostavljeni časopisni članki kažejo, kakšno sled je pustil v zgodovini človeštva. Kratki in ožje osredotočeni si želijo biti predvsem povabilo bralcem, da bi se še pogrezali v bogato Rousseaujevo pisavo – tudi v slovenskih prevodih.