Jože Pučnik, najbolj primeren za kaznovanje

Biografija o Jožetu Pučniku: Njegovo vodilo – če gredo javne zadeve narobe, jih je treba spremeniti.

Objavljeno
24. februar 2014 17.41
Podporniki Janeza Janše s portretom Jožeta Pučnika pred Ljubljanskim okrajnim sodiščem 5. junija 2013. Sodišče je danes Toneta Krkoviča, Ivana Črnkoviča in Janeza Janšo v procesu Patria obsodilo na zaporne kazni.
 Janko Prunk
Janko Prunk

Preteklo jesen smo dobili prvo obsežno biografijo slovenskega sociologa, političnega misleca in politika dr. Jožeta Pučnika, strokovno zgodovinsko delo, ki ga je napisala Rosvita Pesek. Pričakovali bi, da bo o takšni knjigi, ki zadeva naš čas, naše probleme in nas vse, veliko odmevov v tiskanih medijih. Toda pojavil se je en sam, in to negativen.

Pozitivno stališče avtorice do Jožeta Pučnika je prof. dr. Boža Repeta tako ujezilo, da se je hudo spozabil zoper akademsko dostojnost. Peskovi je očital (v Mladini), da »je bil njen zgodovinski doktorat zgolj izlet po sili razmer (s politično angažiranega novinarstva) na področje zgodovinopisja, ne pa želja in očitno tudi ne sposobnost pisati po merilih zgodovinopisja.« Po kakšnih merilih pa je potem Rosvita Pesek pridobila doktorat zgodovinske vede pri mentorju profesorju Božu Repetu?

Najprej o metodi Peskove pri pisanju Pučnikove biografije. Potrudila se je zbrati čim več virov, zelo različnih vrst, od javnih do sodnih arhivov, zapisnikov (nepopolnih) Demosovega predsedstva, Državnega zbora Slovenije, velikega števila časopisnih in RTV virov, publiciranih Pučnikovih knjig in člankov ter zasebnega gradiva pri Pučnikovih sorodnikih in prijateljih. To nalogo je z veliko dela in truda opravila dobro in po tej plati prihodnji raziskovalci ne bodo mogli odkriti veliko novega gradiva.

Drugo vprašanje, ki se postavlja zlasti strokovnemu bralcu, je, koliko in kako je Peskova postavila Pučnika v kontekst časa in razmerje do njegovih sodobnikov in sodelavcev ter prijateljev. Iz takega konteksta je moč marsikaj pojasniti in oceniti predstavljeno osebo, čeprav v prvi vrsti govori zanjo njeno lastno obnašanje in delo. Pri postavljanju v razmerje z drugimi bi se dalo še marsikaj povedati, kar pa bi bolj govorilo o drugih kot o samem Pučniku.

Tretje vprašanje je analiza Pučnikovega dela, interpretacija le-tega oziroma zgodovinska ocena. Zgodovinska ocena v glavnem sledi normalno iz dobro opravljenih prvih dveh faz postopka: zbira virov in postavitve v zgodovinski kontekst. Seveda pa pri vsaki zgodovinski oceni nekega zgodovinskega pojava, dejanja, osebe igra vlogo še subjektivni moment raziskovalca. Ocena je toliko boljša, bolj objektivna, kolikor bolj se je avtor uspel dvigniti nad svoje ideološko prepričanje.

On v zapor, njegovi prijatelji v tujino

Iz knjige Rosvite Pesek je razvidno, tudi sama to pove, da je naklonjena osebi in delu Jožeta Pučnika. Toda menim, da njena simpatija ne prekorači tiste meje, da bi o njem pisala navijaško in neresnično. Peskova je poskušala pokazati celotno Pučnikovo življenje od otroških let do upokojitve in še nekaj let po njej do smrti.

Vse življenje je strnila v kronološkem redu v devetnajst smiselnih poglavij. Avtorica v prvih dveh poglavjih Otroštvo in Gimnazijska leta ugotavlja, da se je kmečki sin Jože Pučnik doma na kmetiji navzel navad trdega discipliniranega dela in trdne življenjske volje, ki sta bila temelja njegovih življenjskih uspehov.

Med študijem filozofije v Ljubljani v letih 1953–1958 pa si je dokončno izostril svoje življenjske vodilo: »če gredo javne (politične in gospodarske) zadeve narobe, jih je potrebno spremeniti« – in on je v sebi čutil poklicanost in voljo za takšno spreminjanje. Ta lastnost mu ni prinašala samo uspehov, ampak pri Slovencih, nagnjenih v potrpežljivost in konservatizem, tudi kritiko in kaznovanje.

Ob njegovi hudi kazni, 9 let zapora, za kritični članek Naša družbena stvarnost in naše iluzije, ki ga je napisal v dogovoru s tovarišijo mladih kritičnih asistentov ljubljanske univerze, Veljkom Rusom, Tarasom Kermaunerjem in Primožem Kozakom, Peskova navaja oceno Pučnikovega prijatelja, filozofa Iva Urbančiča (iz poznejšega časa), da je bil Jože Pučnik »kot kmečki sin najbolj primerna oseba za kaznovanje, ker ni imel nobenih političnih zaščitnikov, kot so jih imeli njegovi ljubljanski prijatelji, sinovi imenitnih političnih očetov«.

To se mu je primerilo potem še enkrat, leta 1964, ko je bil zaradi zelo argumentiranega sociološkega članka o problemih slovenskega kmetijstva še drugič obsojen na 3-letni zapor, njegovi prijatelji pa zaradi politično mnogo bolj nevarnih predlogov poslani na študij v inozemstvo.

Moralni in politični mentor Demosa

Peskova razgrinja Pučnikove težave pri iskanju službe po drugi vrnitvi iz zapora in potem odločitev za odhod v Nemčijo, kjer se je uveljavil kot sociolog (tam je še enkrat diplomiral).

Med pomladno politično elito je najbolj jasno zastopal stališče, naj se tudi slovenska pomladna politična demokracija organizira pluralistično v več strankah od konservativne do socialdemokratske v boju s političnimi silami komunističnega sistema (mnogi pomladniki, zlasti tisti iz Slovenske demokratske zveze, so hoteli vso pomlad združiti v eni sami demokratični stranki).

V Demos združeni politiki so v njem, zaradi njegovega dela in trpljenja pod komunističnim režimom, videli osebnost z največjim moralnim kapitalom in velikim političnim pogumom. Peskova pove, da je bil Pučnik moralni in politični motor Demosa, in to njegovi pošteni sodobniki priznajo. Zaradi takšnega renomeja so ga pregovorili, da se je spustil v volilno tekmo za predsednika predsedstva republike z Milanom Kučanom.

Pučnikov pristanek ni bil posledica njegove oblastne ambicioznosti, ampak bolj žrtev za afirmacijo Demosa. Tekmo je ob izredni medijski privilegiranosti Milana Kučana izgubil. Nato je po parlamentarni zmagi Demosa odklonil ponudbo za predsednika vlade.

Pučnik je sicer mislil, da bo kot predsednik Demosa lahko še vplival na vladne odločitve, toda njegova funkcija v Demosu ni bila opremljena z nobenimi odločujočimi kompetencami in tudi njegova demokratična narava mu ni dopuščala, da bi postal podoben hrvaškemu pomladnemu liderju Franju Tuđmanu. To je imelo za posledico, da je slovenski Demos vzpostavil bolj demokratično družbo kot na Hrvaškem HDZ. Peskova pokaže Pučnikovo iniciativo za plebiscit.

Nadalje pove, da je bil Pučnik v času osamosvojitvene vojne v Sloveniji in to dokazuje s TV posnetki obiska neke tuje delegacije. Po zmagoviti vojni, ko so se začeli prepiri med Demosovimi strankami za politično in ideološko hegemonijo ali za delitev plena, kot je nekdo dejal, se je pokazala napaka ali šibkost premajhnih Pučnikovih pooblastil kot predsednika Demosa. Zanašal se je na demokratično zrelost partnerjev in na njihov občutek odgovornosti za »narodov blagor«, toda to je privedlo do predčasnega razpusta Demosa.

S tem pa je bila Pučnikova centralna zgodovinska vloga, vzpostavitev pluralistične demokracije in slovenske državne neodvisnosti, končana. Ostal je še eno desetletje, prisoten v slovenskem političnem življenju in v svoji Socialdemokratski stranki. Toda kljub zelo jasni socialdemokratski politični in socialni opredelitvi ni bil nikakršen izrazit strankar ali ideološki napetež in sektaš.

Peskova kot dokaz za takšno držo navaja Pučnikovo iskanje zavezništva za socialdemokratsko politiko na Slovenskem in njegovo ponudbo za združitev njegove SDSS s Socialistično stranko. Toda desnica v lastni Pučnikovi stranki je takšno dejanje preprečila. Pučnik se je umaknil s predsedniškega mesta svoje stranke. Peskova se ne dotakne vprašanja, kako je Janša prevzel predsedstvo stranke.

Noče se spustiti v razne špekulacije in insinuacije na Janšev račun. Omenja še Pučnikovo vlogo predsednika parlamentarne komisije za proučitev in oceno delovanja oblastnih organov bivšega komunističnega sistema v odnosu do kršenja človeških pravic, ki ni uspela sestaviti skupnega enotnega poročila. To je Pučnik občutil kot še en poraz demokratične politične kulture v Sloveniji.

Pučnik je bil tisti Slovenec, ki je prvi znanstveno-kritično analiziral (in publiciral) slovensko družbeno in ideološko stvarnost pod komunizmom in bil za to eksemplarično sankcioniran. Bil je edini pravi politični mučenik in disident. Toda ostal je nezlomljiv, vrnil se je v domovino in v tranziciji 1989/91 odigral ključno moralno politično vlago, zaradi katere si je zaslužil visoko mesto v slovenskem zgodovinskem spominu. Monografija dr. Rosvite Pesek je to njegovo vlogo pošteno in dobro predstavila in ji gre za to vse priznanje.