Ko so na grmadah gorele knjige

Na današnji dan pred osmimi desetletji so na nemških trgih gorele knjige Einsteina, Freuda, Broda, Marxa, Engelsa, Brechta, Manna, Kästnerja ... Nekateri avtorji so bili Židi, drugi levičarji, tretji liberalci, zato njihove knjige niso bile primerne za naciste.

Gorele so tudi knjige drugih »neprimernih« avtorjev, ne le nemških, kot sta Američana Ernest Hemingwaya in Helen Keller pa tudi evropskih klasikov, med drugim Victorja Hugja, Marcela Prousta, Andreja Malrauxa, H.G. Wellsa. Sežigali so pesmi Heinricha Heineja, ki je več kot stoletje pred tem napisal: »Kjer sežigajo knjige, na koncu sežigajo ljudi.«

Dolgi seznami

Desetega maja so nemški časopisi objavili dolge sezname piscev, katerih dela niso bila v skladu z »nemškim duhom« in »moralo«, in obvestila, na katerih krajih jih bodo zvečer javno sežigali.

Največja grmada je gorela na berlinskem Opernem trgu, nedaleč od vhoda v znamenito Humboldtovo univerzo, ognjeni zublji pa so tisti dan požirali knjige še na 21 glavnih trgih drugih mest. Ob grmadi na Opernem trgu se je zbralo 70 tisoč ljudi, med tistimi, ki so z zadoščenjem metali knjige v ogenj, so prevladovali študenti. Študenti so s tovornjaki in prikolicami pripeljali iz knjižnic kakih 20 tisoč knjig. Ko so na grmado dodajali knjige, nove in nove, so se veselili in vzneseno vzklikali: »Proti dekadenci in moralnemu razkroju. Izročam ognju dela Heinricha Manna, Ericha Kästnerja, Ericha Maria Remarqa ... Nekateri med njimi so bili SA in SS uniformah. Po radiu je bil neposredni prenos dogajanja. Plameni so postajali vse višji in bližal se je vrhunec – okrog polnoči je prišel glavni govorec, propagandni minister Joseph Goebbels, germanistit po izobrazbi. »Obdobje pretiranega židovskega intelektualizma je zdaj končano, preboj nemške revolucije je omogočil prosto pot nemški misli!«

Nacističnemu državnemu vodstvu pri akciji sežiganja knjig niti ni bilo treba sodelovati, študenti so vse pripravili sami. Na grmade so se začeli pripravljati že nekaj tednov prej, na vseh nemških univerzah. Iz univerzitetnih in javnih knjižnic so odnašali knjige, ki niso vsebovale »nemškega duha in misli« ali pa njihovi avtorji niso ustrezali predstavi o pravem nemškem človeku, privržencu nacizma. Študentom, tako polnim zanosa in samozavesti, se univerzitetno osebje ni postavljalo po robu, mnogi profesorji so pozneje spremljali gorenje knjig. Uprli se niso niti knjižničarji in založniki. Uprl se ni nihče.

Izganjanje nenemškega duha

Zažgali so gore knjig, da bi se znebili »nenemškega duha«, ustvarili novo kulturo in novega človeka. Kdo od avtorjev jim je bil poleg omenjenih pri doseganju tega cilja še posebej v napoto: Rosa Luxemburg, Friederich Engels, Betrold Brecht, Stefan Zweig, Thomas in Heinrich Mann, John Don Passos, Franza Kafka ... Erich Kästner, avtor še vedno priljubljenih otroških knjig (Emil in detektivi, Pikica in Tonček, Leteča učilnica) je na Opernem trgu sam spremljal to noro početje in ga kasneje opisal: »Stal sem pred univerzo, stisnjen med študenti v uniformah SA-ja, cvetom naroda, in gledal, kako naše knjige letijo v plameneč ogenj. Bilo jo odvratno.«

Knjige so po Nemčiji gorele še naslednjih nekaj tednov, uničenih je bilo večsto tisoč knjig.

Številni pisatelji so zapustili nacistično Nemčijo in v tujini svarili pred nevarnostjo nacizma, med njimi Nobelovec Thomas Mann, Stefan Zweig. Mnogi od tistih, ki se niso izselili, niso smeli objavljati, na primer Ericha Kästner.

Večna cenzura

Svetovni časopisi, posebej ameriški, so bili zgroženi. Zanimivo pa je, da so se po vojni nad nacistično literaturo spravili zavezniki. Leta 1946 so sprejeli odločitev o zaplembi in uničenju okrog 30 tisoč »neprimernih del«, med njimi tudi klasičnih vojaških knjig Carla von Clausewitza.

Obredno sežiganje knjig kot najbolj skrajni in učinkovit način cenzure ni znan zgolj iz nacizma, ampak iz pradavnih časov in je značilen za vse totalitarne režime. Prepovedane knjige so pred ljudmi na javnih mestih pogosto sežigali v srednjem veku. To je bilo simbolično dejanje čiščenja in svarila tistim, ki sprejemajo nezaželene ideje. Knjige so ne tako redko sežigali vse 20. stoletje, na primer v Angliji, na Irskem, v Kanadi in ZDA so leta 1920 sežigali Joycev Ulikses. V preteklosti in še med zadnjo vojno v Jugoslaviji so sežigali tudi knjižnice, simbole nardovega spomina, da bi uničili kulturo naroda in zaznamovali začetek novega, etično čistega obdobja.