Ocena novega romana Luke Novaka

Ko je pred štirimi leti Luka Novak tukajšnje bralsko prizorišče razveselil z romanom Zlati dež ali Kaj hoče moški, sem se zabaval in bil navdušen, v pobralnem vtisu nisem mogel mimo preprostega dejstva, da se kompleksna knjiga bere osvežujoče gladko, čeprav pravzaprav z lahkotno intonacijo daje misliti o velikih, zapletenih in usodnih rečeh. Novakov Dež sem na veliko priporočal v branje in v tem, da se po sodbi takratne žirije ni približal kresnikovskemu vrhu, videl krivico.

Zdaj sem prebral Občutek pomladi v Litzirütiju in sem žal precej manj navdušen.

Besedilo na platnicah obljublja veliko. Psihološko-satirični roman, to je žanrska oznaka, ki mu jo je namenil avtor, naj bi analiziral poskus »komunikacije med generacijo facebooka in bordov ter generacijo MTV in vinilk« in bil hkrati »zgodba o iskanju izgubljenih vrednot«. Velike napovedi besedilo ravno ni uresničilo ali pa kaj bistvenega po neumnem spregledujem. Pisatelju Alexu, ki svojo najstnico Aido, s katero je izgubil pravi starševski stik, pospremi v Švico na športno tekmovanje, je naloženo veliko in težko bi bilo zanikati, da »projekta« ne izvede suvereno in se s hčerjo tudi znova pristno zbliža.

V to osnovno zgodbeno nit, ki ni ravno razkošno izpisana, vendar z univerzalnostjo, strastnostjo in milino zgodbo drži nad vodo, Novak vplete niz drugih, kot bi elegantno jed, ki lepo mirno brbota v loncu, hotel iz objestnosti ali pač neznanega razloga neznansko začiniti: vanj zabriše pisateljeve aluzije na Čarobno goro Thomasa Manna, ki se dogaja pač prav tam, kamor svoje protagoniste pošilja preigravat velike in male življenjske probleme, za večji efekt navrže dirigenta Carlosa Kleiberja, pokopanega »tako rekoč sredi cvičkarije«, slikarja Ernsta Ludwiga Kirchnerja in njegovo Neznano žensko in Jerneja Vilfana, pa tudi tako imenovano »malo rdečo«, famozni zaprti sistem Retskih železnic.

To kajpak še ni vse, v Švici se pojavijo tudi »tipični predstavniki dekadentnih nuvoriševskih tranzicijskih elit«, zagovedni primerek dohtarja s sponzorirano lajdro in kot njun prirepek oziroma oproda še rahlo banalni slovenski arhitekt, vsi namenjeni na drage kostumirane zabave malce manj običajnega oziroma bolj sproščenega tipa (dohtar pa verjetno tudi z nalogo pritovoriti nekaj sumljivih denarcev v čedalje manj idilično kraljestvo bank). Ja, pa še sličice so v tej knjigi, avtorske, seveda, fotografije, no, bolj hitri instagramski posnetki, kakor jih narediš z aparatom na telefonu, govorile naj bi svojo zgodbo, fotoblog imenovano, a je njihova sporočilnost uboga, prav nič usodna, zlahka jih je, domnevam – vsaj večino – mogoče spregledati. Kot je v poštenih žanrskih romanih v navadi, se zgodba vsem kolobocijam in zastranitvam navkljub izteče v nekakšen zasilni happy end, razvpitega »maherja« pohopsa švicarska policija, oče pa vendarle najde dovolj širine, da vsaj pokuka v vrednostni sistem uporniške najstnice.

Kaj sporoča Novakov Občutek pomladi? Da je treba vaditi sprijaznjenje s časom, v katerem živimo? Gojiti nekakšen remake vzdušja propadanja izpred stoletja, otožno brenkati apokaliptični blues in se pri tem potruditi za nekaj vsaj znosnih in zato dragocenih trenutkov? Ali pa morda, da svet še ni čisto povsem iz tira in da je še najti odprtost in empatijo? Da je dobro, skratka, še mogoče, čeprav sistem deluje proti njemu?

Vsekakor se avtor slogovno suvereno in igrivo pase po vsem takem in je pri tem pravzaprav zmerno zabaven. Bralčevo razočaranje ali bolje nepotešenost morda lahko izvira iz tega, da Novakov drugi roman – po prepričljivem prvem – žanrsko odnaša v več različnih smeri in se zdi, da se ne more prav odločiti, čemu bi dal prednost, zato celota deluje neuravnoteženo. Še zmeraj pa se Občutek pomladi v Litzirütiju splača prebrati.