Tiskane izdaje
Pisati o Petru Handkeju ni lahko. Vsaka misel, ki jo o njem domislimo, je že v naslednjem trenutku nezadostna, spodnaša jo nova, dodatna in druga misel. Handke je mojster pomenskega premikanja in pogrezanja pripovedi. Bralec mora biti pripravljen na to, da je pred njim gibljiva, večnadstropna pripoved, ki pa vendarle ni brez svojega mišljenjskega središča.
Tak je tudi njegov dramatsko strukturiran roman Še zmeraj vihar, ki je v nemškem izvirniku Immer noch Sturm izšel leta 2010 pri založbi Suhrkamp v Berlinu, v slovenskem prevodu Braneta Čopa pa letos spomladi pri Wieserju v Celovcu.
Gre za roman o koroških Slovencih, ki ga je napisal pisatelj z mednarodno veljavo in to za nas občutljivo temo zasadil nekam v središče današnje Evrope. Ne more nam biti vseeno, kako jo je vnesel v svoj sestav mišljenja in svojo arhitekturo pisanja.
To je torej Handkejev koroški roman. Glavna črta pripovedi je zbrana v daljšo zgodbo o slovenski družini s kmečke domačije nekje v Podjuni in o ljudeh njenih dveh rodov, od prve do druge svetovne vojne pa še leta čez v povojni čas. Težišče dogajanja in človeških usod je postavljeno med drugo svetovno vojno. Handke jo je izpostavil kot prelom v zgodovinski in mentalni izkušnji koroških Slovencev.
Dogajanje tega v bistvu modernega družinskega romana poteka ob vrsti ostro začrtanih postav: od starega očeta, kmečkega tesarja, in stare matere, mimo njunih že pred drugo vojno doraslih treh sinov in dveh hčera. Od njih je ena pripovedovalčeva mati, on pa njen med vojno rojeni nezakonski otrok, ki vse te reči pripoveduje in prikazuje iz svoje današnje pisateljske, avtorske razdalje, ki jo razločno izpostavlja.
Seveda pri Handkeju pripoved o prednikih in njihovih zgodbah ni kakšno preprosto spominjanje, tudi ni kronika ali zgodovina, čeprav je hkrati tudi to. Je nekaj veliko bolj osebnega, notranje določujočega in intimno bivanjskega.
Svoje prednike intimizira, imenuje jih »moji ljudje«, ti so čisto blizu, zdaj in tukaj, čeprav jih v resnici ni več. Predenj prihajajo živo in zmeraj znova, podnevi in ponoči, prijazno ali nadležno. Z njimi se pogovarja, pripet je nanje, in če jih dolgo ni, mu postaja tesno, dobiva slabo vest. So del njegove biti, celo odrešljivi del. Oprime se jih, kot da so kos smisla v trenutkih njegove notranje izgubljenosti. Zgodi se, da pri njih začuti neko zanesljivost, »držo in luč«.
Razločna napoved
Skozi tako handkejevsko optiko seveda ne more nastati samo opisna ali klasična reprodukcija nečesa stvarnega, kar se je ali naj bi se dogajalo. Tudi če je trdna, oprijemljiva resničnost zmeraj zraven. Prikazovanje se pogosto vzpenja čez, od realnosti v izmišljijo, v imaginacijo.
Ne gre za navadno priklicevanje spominov na prednike, gre za novo, tesno navzočnost med njimi, imenuje jo »nazaj k sanjam s predniki«. Takole išče pot k njim: »Slediti jim? Jim pustiti, da zaplešejo, kot da so bili zdavna naslikani na slovenskih panjskih končnicah.«
Handke jih vse po vrsti in do konca pripovedi vodi na sceno tako, da jih poseda na staro klop domačije Svinčevih, jim daje besedo, ki je čisto resnična in se med njimi razpreda v pomensko polne, žive in napete dialoge.
Tako se roman na krilih fikcije vzpenja v igro in odrsko izražanje, v izdelano dramsko strukturo, s koroško krajinarsko scenerijo v ozadju. Na začetku je postavljen celo imenski seznam nastopajočih oseb, tako da gre za razločno napoved igre.
Delo je bilo leta 2011 celo nagrajeno z avstrijsko gledališko Nestroyevo nagrado kot dramsko besedilo in uprizorjeno na Salzburških slavnostnih igrah ter v hamburškem gledališču Thalia. V nemški kritiki najdemo oznake, ki ob izidu knjige opozarjajo na sovpadanje epskega in dramatskega v tem delu in na njegove gledališke lastnosti. Vendar kaže dodati, da so razsežnosti dogajanja v njem pa tudi različne funkcije jezika take, da uhajajo daleč čez odrske možnosti in v resnici ustvarjajo roman.
Vsi ti premiki na različne ravnine pripovedi, včasih tudi nadrealistične, ne morejo prikriti Handkejeve prvinske zasidranosti v življenjsko empirijo samo in v njen realistični jezik. Jezik, ki ni zamejen navzgor in navzdol, tudi nasproti žargonu in slengu. Le da v primerjavi z Joyceom v opredmetenih besedah išče neko svoje posebno pomensko zaledje.
Njegova pripoved se včasih skoraj uživaško zatakne v slovar besed. Z mikrodeskripcijo včasih seže do območja, v katerem je svojčas vladal mojster francoskega novega romana Alain Robbe-Grillet. Vendar mu ne podleže, ostaja v čisto svojem opomenjanju stvari. Ne da bi pri tem potreboval kakšno metafizično zaledje, kot ga na primer zaznamo še v »mikrokozmih« Claudia Magrisa.
Zatiranje in brisanje slovenske manjšine
Handkejeva tokratna obrnjenost k življenjski resničnosti ne velja samo za njegov jezik, velja tudi za glavno tematiko romana. Osebe podjunske družine Svinčevih (prisilno ponemčene Bleier) so močno individualizirane in postavljene pred nas v razločni pojavnosti.
Poleg tega je celotna družinska saga, če sežemo še po tem izrazu, kljub domišljijskim odmikom z vsemi osebnimi zgodbami vred zasidrana v čas in prostor. O ljudeh usodno odloča širše dogajanje dobe in sprotna zgodovina ljudi premika, razkriva in požira.
Na nekem mestu Handke nakazuje svoj premik od »notranjega bralca« k »dramatskemu bralcu«, premik pozornosti od znotraj navzven, k vznemirljivi zgodovini njegove dežele in lastnega rodu. Tako postane zgodovina tisto, kar njegov roman najbolj zadeva in najbolj določa, in to je zgodovina koroških Slovencev.
Gre seveda za avtonomnega pisatelja, ki ni zavezan nikomur: nobeni dogovorni politični korektnosti pa tudi ne kakšni historiografiji vljudne vrste. V samo jedro je postavil problem zatiranja in brisanja slovenske narodne manjšine ter ravnanja prizadetih.
Brez zadržkov in olepšav. Na tej trdi črti naše severne polpretekle zgodbe ne opleta z izrazi kakšne multikulture, evfemizem sploh ni njegov slog, stvari postavi pod neusmiljeno luč. Sodbe izreka tudi sam in naravnost z jasno polemično besedo (Klartext). Največ pa seveda povedo žive zgodbe oseb samih in njihovo preizkušeno mišljenje.
Puntarski podjunski oče
Še iz globoke tradicije prihaja stari oče, močna uporniška figura, kmet in poglavar družine Svinčevih. Za Avstro-Ogrsko se je boril še na soški fronti, se pozno naučil nemščine in ostal globoko zavezan slovenski zavesti in maternemu jeziku.
Handke ga pusti, da se iz prvinske kljubovalnosti prebije do neke višje filozofije upiranja. Ta se najprej pokaže pri odmiku od domačijske kulture: v njegovem nagonskem upiranju žalosti, tako značilni za koroško slovensko ljudsko pesem. Takole se pogovarja sam s sabo: »Naše pesmi so pogostoma žalostne? Ja, celo prevečkrat in preveč žalostne.« Tako da se mu vse skupaj upira. In še naprej: upira se mu slovenska filozofija trpljenja sploh.
Nagonsko čuti, da trpljenje ni kakšna zgodovinska kategorija, na katero bi se lahko brez pomislekov navezal. »Naše ljudstvo se često, celo prečesto, imenuje ljudstvo trpljenja.« Razmišlja naprej in pride do spoznanja, da trpljenje samo po sebi ni tragično, kajti za pravo tragiko je treba še nekaj več. Potrebno je dejanje, celo kolektivno dejanje.
»Naša zgodovina tu ne pozna kakšne tragike. Tragedija predpostavlja biti aktiven, aktiven tako ali tako. In naša narava je bila od nekdaj antitragična in zato sčasoma tudi proti dejanju.« Sprašuje se, ali je pasivna človeška narava določala našo zgodovino ali je zgodovina določala našo naravo.
Tu se spomnimo, kako je na primer Scipio Slataper, italijanski opazovalec slovenskega kmečkega človeka na Krasu, najprej zagledal njegovo pasivno naravo: »Zakaj me gledaš, zabodeno stojiš, medtem pa tisti, ki se bojijo tvoje burje, kradejo suhotne pašnike … Bedasto stojiš v gozdu in čakaš, da se tvoja usoda izpolni.« (Moj Kras, prevedel Marko Kravos, Trst, 1980, italijanski izvirnik Il mio Carso, 1912.) Seveda so take in mestoma še bolj zaostrene misli podjunskega puntarskega očeta tudi očiten ugovor zoper katoliško tradicijo koroškega slovenstva, ki je gojila čisto drugačno mentalno strategijo preživetja.
Toda Handke lahko v hipu zaobrne optiko še na drugo stran te pokončne človeške narave. Ta uporni mož ni trd samo do zatiralcev njegove naravne identitete, enako trd je do svojih najbližjih. Iz njih hoče izbrisati vsa mesta občutljivosti in ranljivosti.
Izbrisati hoče celo besedo ljubezen. Pove kar naravnost: »Dokler bom jaz odločal, naj mi nihče od vas ne spregovori besede ljubezen.« V njegovi hiši se je namreč zgodilo čisto nekaj drugega. Nezakonski otrok najmlajše hčere, in to z nemškim častnikom. Otroka prekolne, zanj ni kaj več ko odvečen »črv ljubezni«. In pri Svinčevih, kot je ukazoval stari oče, ni bilo prostora niti za besedo jaz. Že otrok je bil grajan, če je izustil to besedo. »V tej hiši ni nobenega jaza,« je zapovedal. Je »samo mi in nas«. Osebnega subjekta ni.
Handke gre tu še nekoliko naprej in besedilu podtakne svoje lingvistično opažanje: da se beseda jaz v slovenščini potaji, ko se na primer »skrije v končnico glagola« (»ljubim«) in pokaže šele, če je res poudarjena (»jaz ljubim«). Opažanje seveda ni samo lingvistično. Skratka, ob vsem osebno pokončnem puntarstvu je očetovo razmerje do življenja okrnjeno, čut za človekovo osebno prostost zavrt in za radost zatrt.
Jezikovni roman
Nasproti vsemu temu je postavljena njegova mlada hči, tankočutno in sproščeno bitje, ženska, ki je prvinsko zavezana življenju in njegovi spontanosti. Ničesar ni, kljub vsemu hudemu in še vojni zraven, kar bi moglo zatreti njeno vedrino in neposrednost. Nekakšna »karavanška Francozinja«, kot se zapiše avtorju.
Med domačimi zaradi nezakonskega otroka z Nemcem velja za izdajalko rodu. Vendar je nihče ne premakne iz njene sproščene in brezmejne ljubezni do otroka Polslovenčka in iz njenega docela čistega spomina na erotično pustolovščino. Z očetom se spoprime trmasto in naravnost. Konča z mislijo: »Ljubezen je moja odločitev.« In ob koncu vojne se napoti iskat svojega izginulega Nemca po razbitem rajhu.
S tako kontrastno razpostavo starega očeta in njegove hčere se odpre pogled v mišljenjsko ali filozofsko zaledje romana. V njem izstopata Handkejeva pojma »življenjski čut« ali »veselje do življenja« (Lebensgefuehl in Lebenslust). Izstopata kot neka temeljna orientacijska vrednota, ogrožena pod pritiskom drugih vrednot trdega boja skupnosti za obstanek, v tem primeru slovenskega koroškega uporništva.
Prva in najprej vidna črta tega uporništva, v katero so tako ali drugače ujeti vsi, poteka ob vprašanju jezika. Njihov naravni jezik je družbeno odrinjen in ogrožen, postal je vprašljiva kategorija njihovega intimnega in skupnega obstajanja. Vsi ti ljudje čutijo in vedo, kako je v danih razmerah slovenska govorica vsak dan vprašanje osebnega strahu in poguma. V vseh javnih prostorih, v uradih, po avtobusih in povsod razen doma. Njihov jezik ni kaj več kot »hišni« ali »dvoriščni« ali »hlevski« jezik, je zapisal Handke. Ob tako močni zapostavljenosti lastnega govora jezikovna zavest ljudi postane občutljiva.
O jeziku se veliko razmišlja in govori, pa tudi avtor dodaja svoja pretanjena opažanja. Zadaj so seveda njegove osebne izkušnje še iz dvojezične domovine njegovih prednikov in matere Slovenke. Glede na pomensko težo in količino jezikovne tematike bi ta Handkejev roman lahko označili tudi kot roman o jeziku ali jezikovni roman. Tako rekoč vse nastopajoče osebe se do svojega jezika opredeljujejo. Prav razmerje do njega jih bistveno označuje, vsakega posebej in tako močno, da jih razločno individualizira. Stari oče, na primer, čuti v jeziku trdnjavo svojega osebnega in skupnega obstoja, brani jo jezno in s strastjo prvinskega purista, ki ne sprejme prav nič tujega in ne da niti trohice svojega.
Njegova najmlajša hči, pripovedovalčeva nezakonska mati, ima svoj jezik enako rada, toda spoštuje in brani ga čisto drugače. Zanjo je jezik najbolj naravna združevalna vez skupnosti, ki je obsojena na to, da govori drugače, kot govorijo vsi drugi v isti deželi, in ta jezik spoznava kot svojega. Slovenska pisma svojih treh bratov z nemške fronte zna na pamet. Prisluhniti zna tudi bolj skrivnim lastnostim svoje govorice. Začuti na primer, ob ozadju nemščine, da ta jezik razpolaga s posebno intonacijo (Tonfall), ki »često pove nekaj drugega kot besede same in po kateri se med seboj spoznavamo« in »se drug z drugim ujamemo, četudi je vse drugo narobe«. In med koroškimi duhovniki je slišati še višjo misel: »Rešiti jezik je rešiti dušo.«
(Se nadaljuje)
