Tiskane izdaje
Avtorjem, ki pišejo v enem jeziku, živijo pa v drugem, ni z rožicami postlano: kljub priseganju na večkulturnost in medkulturni dialog ostaja njihovo pisanje pogosto spregledano. Slovenskim bralcem marsikaj novega kaže antologija sodobne manjšinske in priseljenske književnosti Iz jezika v jezik.
Antologijo je kot glavna in odgovorna urednica podpisala že več kot desetletje v Ljubljani živeča pisateljica in prevajalka makedonskega rodu Lidija Dimkovska, ena od lanskih dobitnic nagrade Evropske zveze za literaturo, izdajatelj je – kot se utegne marsikomu, ne pa vsem, zdeti edino ustrezno – Društvo slovenskih pisateljev.
Več kot petsto strani obsegajoča knjiga, ki je nastala v okviru projekta Usposabljanje na področju kulturnega managementa in uredništva pri Društvu slovenskih pisateljev s sofinanciranjem Evropskega socialnega sklada, prinaša besedila štiriintridesetih avtoric in avtorjev, pripadnikov manjšin in priseljenskih skupin, v devetih maternih jezikih: madžarščini, italijanščini, romščini, slovaščini, makedonščini, bosanščini, hrvaščini, srbščini in angleščini ter v slovenskem prevodu.
Prva in dragocena
Avtorjev, ki živijo v Sloveniji in ustvarjajo tudi ali samo v svojem maternem jeziku, je seveda več, na razpis pisateljskega društva se jih je od več kot sto dvajsetih prijavilo šestdeset, glavna in odgovorna urednica in souredniki za posamezna jezikovna področja so dodali še dvaintrideset imen, od obravnavanih dvaindevetdesetih pa so se po premisleku odločili v antologijo uvrstiti štiriintrideset po njihovi presoji najboljših pisateljskih imen.
Cvetober je zasnovan kronološko, v slovenskem prevodu in izvirniku so nanizana prozna, pesniška, dramska in mladinska besedila od najstarejše avtorice, Valerije Skrinjar Tvrz, rojene leta 1928, do najmlajšega avtorja, Pétra Pála, rojenega leta 1998.
Vtisi sodelujočih so pozitivni, na vprašanje, kakšno ogledalo antologija ponuja tukajšnji večinski kulturi, za katero je bila večina v antologijo uvrščenih avtorjev tako rekoč pisateljsko nema, Josip Osti, častni član Društva slovenskih pisateljev, odgovarja, da je antologija kot prva take vrste zagotovo nepopolna, a kljub temu dragocena: »Predvsem zaradi najboljših prispevkov v njej in spremne besede glavne urednice Lidije Dimkovske. Sam sem in hkrati nisem v Sloveniji manjšinski pisatelj, kajti od leta 1997 tudi pesmi pišem le v slovenščini. Odziv bralstva, manjšinskega in večinskega, je bil boljši od pričakovanega, kar, med drugim, potrjujejo tudi nagrade, ki sem jih dobil v Sloveniji, za napisano tako v maternem jeziku kot tudi v slovenščini.«
To sem jaz, v Sloveniji
V Srebrenici rojena scenaristka, avtorica radijskih iger in dram Miomira Šegina, ki v Sloveniji živi od leta 1982, dodaja, da je antologija Iz jezika v jezik sad skupnega dela avtorjev, prevajalcev, oblikovalcev, urednice, podurednikov, Društva slovenskih pisateljev in drugih sodelujočih, kar ji daje posebno težo in pomen.
»Priseljenci predstavljamo petino slovenskega prebivalstva in smo, kljub splošnim stereotipom, dobro izobraženi, po podatkih Statističnega urada izpred dveh let nas ima približno polovica višjo ali visoko izobrazbo. Izseljenstvo (in priseljenstvo) ima danes gotovo drugačen pomen kot pred tridesetimi leti, saj živimo v globalnem svetu, kjer meje postajajo vse bolj virtualne in se pred nas vse postavlja isto vprašanje – kako dolgo bo sploh mogoče ohraniti svojo izvirnost v smislu izvora jezika, kulture, tradicije?
V tem trenutku so priseljenci v našem okolju na obrobju. Ne vem, zakaj je tako, a menim, da s tem več izgubljamo, kot dobivamo. Sama v slovenskem jeziku lahko brez ovir izražam svoja čustva in misli, dela, ki sem jih napisala tukaj, so enkratna, saj jih v taki obliki ne bi mogla napisati nikjer drugje. To sem jaz, v Sloveniji. Pogled 'drugega' je vedno presenetljiv, če si pripravljen izstopiti iz risa lastnih omejitev in strahov.
Vrednost omenjene antologije je to, da domačemu, večinskemu prebivalstvu odpira številna vrata v svet drugih in drugačnih kultur, katerih središče je vedno in povsod človek, z vsemi svojimi ljubeznimi, strahovi, omejitvami in globinami. Priseljenci, ki tukaj živimo, delamo in ustvarjamo, imamo potrebo po izražanju na različne načine, želimo biti slišani in videni. Če hočemo ali ne, smo ogledalo, v katerem odsevajo slabosti in veličine slovenstva.«
Pisatelj kot fantom
Kakšno ogledalo ponuja antologija? »Ogledalo, ki je doslej bilo iluzorično celo, nepočeno, nezakrivljeno in je kljub vsemu želelo ostati tako,« meni srbski pisatelj Ivan Antić, sourednik za srbski jezik, ki od leta 2010 živi in dela v Ljubljani in Beogradu. »Kot avtor čutim nekakšno olajšanje, čemur se čudim, glede na to, da sem bil do izida antologije prepričan, da povsem zadostuje pisati v svoji sobi. Prepričan sem bil, da je dobro biti odmaknjen, bil sem si celo hvaležen, da sem odšel iz Srbije v času, ko se je začelo govoriti o moji knjigi – toda če v mestu, v katerem živite, živite le zasebno življenje in nihče razen vaših znancev ne ve, da pišete, se po daljšem času začnete počutiti kot fantom.
Do izida antologije Iz jezika v jezik so bili bralci mojih zgodb v Sloveniji večinoma moji znanci in prijatelji, njihov odziv je bil dober: zdi se mi, da so slovenski bralci zelo pozorni, radi artikulirajo svoje vtise in jih dobro argumentirajo. Med pripravljanjem antologije pa so bili bralci predvsem priseljenci in njihova recepcija je bila odlična, kar mi je prav tako veliko pomenilo.«
V Ljubljani v mešanem zakonu rojeni pesnik Dušan Šabić dodaja, da je bilo v antologijo vložene precej energije. »Saj nas je kar nekaj, ki pišemo v več jezikih. Pri publiki je pa tako, da tisti, ki imajo širši pogled, to sprejemajo, nekateri pa so bolj zadržani, morda iz nekakšnega neutemeljenega ksenofobičnega strahu. Vsaka 'novost' potrebuje čas in distanco. Sodeč po aplavzih in zanimanju publike, smo doživeli lep odziv z branjem na Metelkovi.
Ta antologija je tudi nežen korak k bolj odprti družbi. Navsezadnje pa skoraj vsi v antologijo uvrščeni avtorji pišemo tudi v slovenskem jeziku in ga seveda tudi govorimo. Mislim, da je to samoumevno, če živimo ali smo celo rojeni tu. Prej svoje literature v izvirniku nismo mogli objavljati v naših revijah, le v reviji Paralele, ki jo izdaja revija Mentor.«
Sourednica za angleški jezik Erica Johnson Debeljak, v San Franciscu rojena pisateljica in prevajalka, ki od devetdesetih let prejšnjega stoletja živi v Ljubljani (je članica Društva slovenskih pisateljev, ki od leta 2010 dopušča zaprositi za članstvo tudi avtorjem, pišočim v neslovenščini), pravi: »Ta knjiga ne ponuja le fascinantno raznolike literature, ampak gradi nov občutek za slovensko identiteto, identiteto, ki seže onkraj naroda, onkraj jezika: ta antologija je skupnost, naša raznolika slovenska skupnost.«
Mnenje Erice Johnson Debeljak o antologiji ima posebno težo, avtorica je o tej problematiki marsikaj povedala v tehtnem eseju Bi se zrušilo nebo, če bi kresnika dobila Maja Haderlap? Kdo sme biti slovenski pisatelj?, ki ga je lansko jesen objavila na spletni strani airBeletrina in ga v spremnem besedilu navaja tudi urednica antologije.
Slovenska Američanka se sprašuje o bistvu slovenske identitete: »Je slovenska identiteta utemeljena na narodnostni pripadnosti (krvi), jeziku, državljanstvu ali kakšni kombinaciji teh dejavnikov? Je utemeljena le na negaciji (nismo Balkan, nismo Vzhodna Evropa, nismo muslimani)? Ali pomeni danes kaj drugega, kot je pomenila pred petdesetimi ali stotimi leti? Kaj pomeni leta 2013, ko postaja Slovenija vedno bolj odprta in večkulturna ter se vanjo priseljujejo različni ljudje, ne le priseljenci iz nekdanjih jugoslovanskih republik, temveč tudi iz drugih delov sveta?«
Avtorica seveda nadaljuje z iskanjem odgovora na vprašanje, kaj pomeni biti slovenski pisatelj: »Je še vedno mogoče poiskati definicijo, ki bi ustrezala vsem in v vseh situacijah? Očitna in tradicionalna definicija temelji na uporabi slovenskega jezika; in če sem poštena, se nanjo opirajo tako rekoč vse literarne tradicije. Ampak kaj pa Louis Adamič? Maja Haderlap? Slavoj Žižek?
Mar v trenutku, ko prestopijo nacionalne meje in začnejo pisati v drugem jeziku, prenehajo biti Slovenci? In kaj to pomeni zame, za Lidijo Dimkovsko in druge otroke dobe preseljevanj, ki živimo in pišemo v Sloveniji? In, kar je najbolj bistveno za samo Slovenijo, kako ta definicija slovenskega pisatelja in vodenje slovenske kulture in literature vplivata na vitalnost slovenske kulture in njeno dojemanje s strani slovenske publike in bralcev?«
Antologija Iz jezika v jezik ni nekakšna posebna integracija doslej spregledovanih, na slovensko literarno prizorišče pa vendar nevsiljivo postavlja zanimive pisateljske figure, katerih pisanje bo zagotovo našlo navdušene bralce.
