Tiskane izdaje
Vilenica 2012 se je v soboto zvečer končala v maniri preizkušene in utrjene prireditve. Končala se je, kot vsako leto, globoko v jami. Seveda je pomembnejše tisto, kar se je tri dni prej dogajalo na površju, od Trsta do Maribora, a tudi zaključni ritual je imel nekaj vsebine.
Kot vsa zadnja leta, kar je predsednik države, je prišel (in pride rad, je dejal) tudi Danilo Türk. Obudil je misel na srednjeevropski okvir Vilenice in povedal, da bi na tem prostoru – prostoru tragedij in tudi upanja – potrebovali več »lastnih idej«.
Veno Taufer, predsednik društva pisateljev, se je spominjal začetka pred osemindvajsetimi leti, poimensko je naštel vsa podjetja, ki so tedaj, leta 1985 (Jugoslavija se je že majala, Slovenija se je začela razgledovati naokrog) prispevala denar za novo prireditev; večina od njih je v zadnjem času zaradi tajkunskih prevzemov propadla, je dejal.
Pisatelj je lisjak
Seveda je bila primerna pozornost posvečena letošnjemu vileniškemu lavreatu Davidu Albahariju, ki je, kar je bilo v teh dneh velikokrat povedano, srbski pisatelj judovskega rodu na pisateljskem delu v Kanadi. Zaradi kritičnega glasu, po katerem je bil znan, preden je zapustil Srbijo (1994), je Taufer Albaharija postavil v druščino, ki se je spopadala s tedanjim 33. členom (svoboda govora): Danilo Kiš, Vlado Gotovac in Dane Zajc. Vsi ti, če bi bili še živi, bi bili Albaharijeve vilenice veseli.
Sam Albahari, po naravi ne ravno zgovoren, a je v zadnjih dneh pač moral večkrat govoriti (obsežen intervju, tudi o njegovem judovskem poreklu, so prinesle sobotne Primorske novice, ki so, mimogrede, eden večjih sponzorjev prireditve), je ob sprejemanju nagrade dejal, da je postmoderni pisatelj, za kogar se ima, lisjak (pisac-lisac), ki sicer zvitorepi z bralcem, vendar brez njega literatura nima smisla. No, Albaharijeva literatura je vsekakor več kot nekaj tovrstnih lapidarnosti.
V prejšnjem življenju
Tudi sobotno opoldne je bilo takšno kot vsa leta. Branje v Štanjelu in podelitev kristala vilenice gostujočemu avtorju, ki je po mnenju žirije (tokrat jo je vodil Ljudmil Dimitrov) prispeval najboljšo literaturo za zbornik (obsega skoraj 500 strani).
Brali so Romun Mircea Cartarescu, Aldo Žerjal, Avstrijec Tom Petsinis in Čeh Petr Hruška. Kristal vilenice je prejel bolgarski pesnik, tudi založnik in akademik Rumen Leonidov (1953). V utemeljitvi je rečeno: »Leonidova poezija je čista umetnost, namenjena tistim, ki želijo ohraniti svoje človeško bistvo in je istočasno filozofsko in mistično poglobljena. Pesmi blestijo v svojih metaforah, podobah in bolečih vprašanjih človeštva.«
Pesnik, ki na Vilenici ni bil prvič, je v privzdignjenem navdušenju dejal, da je ta nagrada »tretji dokaz, da je bil v prejšnjem življenju Slovenec. Tu je kratek primer njegove poezije (v prevodu Namite Subiotto), pesem Prenašanje: Ko so ubili mojega psa / Sem molčal / Ko so zastrupili mojo mačko / Sem molčal / Ko so zaklali mojega petelinčka / sem molčal / Ko so omrtvili moj drugi Jaz / Sem zamolčal kot dober prijatelj / In še sedaj molčim. / Molčim in grizem.
Sicer pa je bilo vseh povabljenih avtorjev na Vilenici 29 (od tega pet slovenskih; sem bomo šteli tudi Majo Haderlap in Erico Johnson Debeljak), na 19 prizoriščih se je odvilo 39 dogodkov. Glavna debata se je vrtela okrog teme avtorji nomadi (o njej smo poročali v petek), beseda je tekla tudi o hebrejski literaturi (več o tem v torkovih Književnih listih), zanimiv dogodek pa je bil tudi v soboto popoldan, ko so izbrani dijaki koprske gimnazije postavljali vprašanja slovenskim avtorjem: Borisu A. Novaku, Erici Johnson Debeljak, Aldu Žerjalu, Sebastijanu Preglju in Miljani Cunta.
Je poezija beg iz realnega sveta? So vam knjige spremenile življenje? Katera najbolj? Pisatelji so odgovarjali razumno in po izkušnjah. Boris A. Novak, ki je bil letos na Vilenici posebej »fokusiran«, je dijake poslal na fizično in duhovno potovanje, za poezijo pa je dejal, da prikliče stvari, »kot bi jih videli prvič«. No, na mladih stoji svet, Vilenica pa tudi.
