Primož Čučnik: raje mižim na koncertu kot gledam sliko

Primož Čučnik je bolj kot ­resnoben resen pesnik. Vse, kar pesniškega počne, je podloženo­ s premišljenostjo; ni nujno, da tudi s konceptualnostjo. Odgovor na vprašanji kaj (pisati) in kako je pri njem usklajen z »naravnimi« okoliščinami, ki jim rečemo nadarjenost. Nagrade to vedo, zato se ga ne izogibajo. In kaj počne, kadar ni na delu pri poeziji?

Lani ste za zbirko Kot dar prejeli Jenkovo, letos za Mikado Veronikino nagrado. Kaže, da postajate vodilni pesnik v teh krajih?

No ja, kaj naj rečem, sam vse skupaj doživljam bolj v olimpijskem duhu. Lani nisem nič pričakoval, saj sem bil za isto knjigo nominiran že leto prej. Letos pa tudi ne, ker sem nagrado dobil že lani. Ni skrivnost, da nagrade določajo sestave komisij itn., zato včasih vnaprej veš, da nimaš možnosti. Sem pa zadovoljen, ker je veliko komisantov v teh krajih mislilo, da so moje knjige vredne omembe. Sam sem mislil samo, da so dovolj dobre za tisk. 

Lanska žirija je opazila 'premišljeno formo', letošnja pa govori o tem, kako je vprašanje kaj povedati zamenjalo vprašanje kako to narediti. Ali to pomeni, da vas pri pesništvu vse bolj zanimajo konceptualna vprašanja?

Kaj pa vem, v prvih zbirkah me je bolj zanimalo pisanje posameznih pesmi kot celot, ki sem jih potem nekako razporedil v knjigo, v zadnjih dveh pa sem več razmišljal o tem, kako naj bo sestavljena knjiga kot celota, in sem nekatere dele oziroma pesmi napisal prav s to mislijo. Vsekakor je v tem pogledu 'radikalnejši' Mikado, ki ga sestavljajo uvod (predigra), jedro (pesmi) in zaključek (esej). Zaradi mešanja različnih žanrov kot enot mnogoglasja, zaradi različnih pristopov, je tudi slogovno nekako kompleksnejši. To knjigo sem pisal zato, da bi bila drugačna od prejšnjih. Verjel sem, da lahko prebijem zid pričakovanj in (se) presenetim. Seveda sem razmišljal tudi, kako. In se je napisalo.

Goran Dekleva je v naslov kritike­ Mikada zapisal Prebolevanje metafizike. Metafizika je seveda povezana s kaj. Kaj lahko rečete o takšnem ali drugačnem­ kaju, zlasti o metafizičnem?

Mislim, da ne pišem kaj pesmi v smislu, ta je pa metafizična, politična, pesem o naravi ali pa bivanjska. V poeziji, kakršno rad berem in se me najbolj dotakne, so različni kaji pomešani in identitete, pa tudi pomeni, nimajo vedno trdnih tal pod nogami. Mogoče nimam zelo močnega občutka za enotnost kraja in časa ali pa zase kot osebo in število. V tem smislu sem malo razglašen. Pesem pač vedno nekaj pomeni, še raje več stvari hkrati, kajne. Vedno razkriva kakšen kaj. Vedno je o nečem. Tudi če nam je tuja, nerazumljiva, enigmatična. V Mikadu gre za igro z izročilom, ki me zaznamuje; igro s tem, naključje, kako kaj povedati, v pričakovanju nepričakovanega. Metafizični kaj pa razumem še najbolj filozofsko ali, če hočete, per negationen. To je posledica študijske deformacije, ki je še nisem prebolel. Vesolje je presežno, brezkrajno, nepredstavljivo. Tako je vsaj v Mikadu. Drugače pa takšen kaj, v spevih iz knjige, po mojem dobro izrazi intervalna tišina (ki je ne berem na glas).

Ni težko opaziti, da ste v Mikado­ vpeljali nov senzorični organ – uho. Torej svet, ki vdira v vas oziroma nas z glasovi, hrupom, glasbo. Ali menite, da je svet bolje poslušati kot gledati?

Svet je že dobro gledati, ampak v tej knjigi sem obrnil perspektivo, pesmi sem hotel razbremeniti opisa, ki ga narekuje oko. Bil sem pozoren na jezik, ki se veže na simboliko očesa, gledanja, videnja, in potem sem takšna mesta v jeziku spreminjal v skladu z logiko ušesa, poslušanja. Igral sem se s pomeni; med videnjem in vedenjem, poslušanjem in poskušanjem. Na kolesu, izza vogala, zaslišimo avto, še preden ga zagledamo, in to nam lahko reši življenje. Uho torej nese dlje od očesa. Sam tudi raje poslušam radio kot gledam televizijo. Raje mižim na koncertu kot gledam sliko. Zanimivo se je koncentrirati na slišno podobo sveta, čeprav ga v resnici ne doživljamo enoznačno, ampak sestavljeno.     

V nedavnem intervjuju pravite, da cenite pesnike, ki berejo druge pesnike. Koga berete vi? V kakšnem razmerju ste s slovensko poezijo, staro in sodobno?

Ne predstavljam si poezije brez bralskega 'inputa'. Če ne bi najprej bral poezije, je sploh ne bi začel pisati. Ali če se zdaj odločim in jo neham brati, bo izginil razlog za pisanje. S slovensko poezijo sem se v preteklosti dosti družil in jo bral vsepovprek. Recimo: Kosovel, Kocbek, Šalamun in šestdeseta leta. V Mikadu pa, saj vidite, Strniša. V igri z modernizmom je prav on izstopil kot glavni igralec, ki sem ga zato ponovno bral. Največ pa vendarle berem tuje pesnike, v prevodih, originalih, pa svojo generacijo in mlajše avtorje, avtorice, da ne naštevam. Tu vidim veliko napora, da bi poezijo peljali naprej po neki spodobni poti 'strašne svobode', in se mi sploh ne zdi, da bi metali puško v koruzo. Čeprav mlajši niso posebej 'družbeno angažirani' ali teoretsko podkovani ali ne rabijo velikih tem. Preprosto pišejo dobre, intimne, v jeziku angažirane pesmi, ki me lahko presenetijo z mnenjem ali izvedbo. Prešerna znamo pa tako ali tako vsi na pamet.

Iz vaših pesmi, premišljenega koncipiranja pesniških knjig, esejističnih premišljevanj o poeziji je razvidno, da jemljete pesnikovanje (ali naj rečem pesniški poklic?) zelo resno. Kaj je za vas umetniško ustvarjanje: muka, nuja, vedrina, sreča ...?

S tem sem nekako opravil že v prvi knjigi, kjer je pisalo muka in dar, edino in odveč. Sem pa zelo srečen, če me resnost ne muči preveč. Tudi od veselja sem že skakal.

Pravkar so pri vaši založbi Šerpa izšle tri nove knjige. Očitno pridno in veliko delate. Toda kaj počnete, kadar ne počnete nič literarnega?

S Šerpo se trudim, čeprav je kriza in obeti niso dobri, ne mislim odnehati. Drugače pa počnem marsikaj, potrebujem neliterarne opravke, distanca je nujna. Sina vzgajam. Včasih se prav težko ­spravim za tipkovnico.