Prostor za pesem: Boris A. Novak

Najina edina hiša

Po ljubljenju leživa na zmečkani

postelji, še omamljena z vonjavo

bližine, in že dihava daljavo

in riševa načrt na zadnji strani


popisanega zvezka: širni vrt,

velíka kuhinja, jedilnica in soba,

ki vanjo skoz visoka okna vre svetloba,

potrebna za pisanje, iz nerodnih črt


že rastejo zidovi, barva sten bo živa,

v spalnici bo krasna dvojna postelja,

natanko taka, kot je tale, kjer leživa,


v budnem stanju sanjava in veva

– vsak zase veva, a si ne poveva na glas –

da bo edino najino prebivališče,


edino varno, toplo skrivališče

pred smrtonosno ljubosumnostjo sveta,


ta postelja, ta splav, ki plava skozi čas,

skozi nesojeno svetlobo dneva ...


Dovolj za ljubezen. Dovolj za smrt.


Premalo za življenje ...