Mačka na gradbenih odrih

Režiser uprizoritev uvaja s predolgimi ogrevalnimi vajami celotne skupine nastopajočih na odprtem odru, ki mu dajejo vidno in prostorsko razgibanost ter spremenljivost štirje različno zasnovani premični gradbeni odri iz cevi in plošč na kolesih.

Objavljeno
03. december 2010 19.45
Slavko Pezdir
Slavko Pezdir
Tennessee Williams: Mačka na vroči pločevinasti strehi

režija Ivica Buljan

Mestno gledališče ljubljansko – MGL
premiera 30. 11. 2010

Četrto slovensko postavitev Pulitzerjeve nagrajenke Tennesseeja Williamsa Mačka na vroči pločevinasti strehi (Cat on a Hot Tin Roof, 1955) je na veliki oder MGL v sodobnem in funkcionalno osveženem prevodu Tine Mahkota ter ob sodelovanju dramaturginje Petre Pogorevc in lektorice Maje Cerar kot celostno igralsko, glasbeno in gibalno ansambelsko stvaritev na brezčasno prizorišče scenografa Tobiasa Putriha postavil hrvaški režiser Ivica Buljan.

Režiser uprizoritev uvaja s predolgimi ogrevalnimi vajami celotne skupine nastopajočih na odprtem odru, ki mu dajejo vidno in prostorsko razgibanost ter spremenljivost štirje različno zasnovani premični gradbeni odri iz cevi in plošč na kolesih. Ti ponujajo primerno razgretim protagonistom številne možnosti gimnastike, plezanja in igranja na ploščadih različnih višin, a kdaj tudi zvočnega spremljanja z udarjanjem po votlih ceveh. Prostor in čas dogajanja sta pravzaprav prizorišče samo in sedanjik uprizoritve, v kateri se »igralsko pleme« pred občinstvom prelevi v dramske osebe iz Williamsove družinske drame, v katero nas uvede dodani in večinoma nemo navzoči lik Skipperja (vseskozi zanesljivi Matej Puc, ki igra tudi bobne), sicer pokojnega Brickovega prijatelja in zatajevanega ljubimca iz dramske predzgodbe. Skipper na začetku izpove Williamsov osebni nagovor avditoriju oz. bralcem, na začetku drugega dela uprizoritve pa z didaskalijami pripovedno oriše avtentični kraj dogajanja drame na domačiji lastnika najdonosnejših bombažnih plantaž v rodovitni delti Misisipija – Velikega očka.

Petinšestdeseti rojstni dan patriarhalnega družinskega despota se v zloslutni senci smrtnega strahu pred pravkar razkrito (a za pomenljivi hipec tudi demantirano oz. odloženo) njegovo neozdravljivo boleznijo ter z njo spodbujenimi pohlepnimi pričakovanji večine družinskih članov v spopadu za dediščino sprevrže iz dobrodušnega družinskega praznovanja v brezobzirni spopad vsakogar proti vsem, v katerem padajo maske z obrazov in prihajajo na plan desetletja mučnega životarjenja posameznikov v zlaganosti in sprenevedanju pred samim sabo in drugimi.

V soočenju z zlaganostjo okolja sta najbolj boleče izpostavljena gospodarjev mlajši sin Brick (prepričljivo ranljivi in resignirani Jure Henigman), ki se v gnusu pred družbo, v kateri niti sebi ne zmore priznati homoerotičnih nagnenj, alibično umakne v zasvojenost z alkoholom ter nikoli uresničeno zapovedano vlogo zakonskega moža, ter njegova prvinsko radoživa žena proletarskega porekla Margaret (očarljivo radoživa in neomahljiva Jana Zupančič), ki se kot »mačka na vroči pločevinasti strehi« strastno in vztrajno bori za dostojno preživetje.

Poleg kostumografije Ane Savić Gecan, ki od uvodnih udobnih oblačil protagonistov za ogrevanje pravzaprav šele v zaključnem delu preide do značilno karikiranih »kavbojskih« oblačil, sicer pa predvsem omogoča in podpira nemo izpovednost igralskih teles, je za kaotično, agresivno in mestoma ekstatično vzdušje celote ključen prispevek skladatelja Mitja Vrhovnika Smrekarja, ki je v preprostih uglasbitvah izbrane poezije ameriških in angleških pesnikov (žal so zastali premnogi verzi ob agresivnem »garažnem« trušču »v ustih« interpretov) uporabil prvine bluesa, jazza, rocka, punka ter v sklepnem ironično sproščujočem prizoru celo countryja, ob katerem so protagonisti povabili po folklorno srditem družinskem prepiru za dediščino k ljudskemu plesu pozabe celo gledalce iz avditorija. S tem so na koncu (enako kot na začetku) ponovno povezali prizorišče z avditorijem ter dogajanje trpke in ostre Williamsove igre z aktualnim sedanjikom izvajalcev in gledalcev.

V vlogi Velikega očka je zlasti v brezsramno (samo)razkrivajočem se dialogu z Brickom (pa tudi sicer) demonstriral vso svojo igralsko zrelost in mogočnost gospodarja Gašper Tič, v vlogi Velike mami pa je zlasti z nenehno ekscesno telesno govorico, porojeno najbrž iz trpno ukročene družinske vloge ponižane in razžaljene žene in matere, presenečala in navduševala Jožica Avbelj.

Zgledno ukročeni in pragmatično prilagojeni zakonski par s šestim otrokom na poti sta jedko karikirala Jaka Lah kot gospodarjev starejši sin Gooper in Karin Komljanec (tudi saksofonistka) kot njegova polaščevalska žena Mae. V ostalih vlogah in partnerski ansambelski igri pa so soustvarjalne deleže prispevali še Boris Kerč kot Doktor Baugh, Domen Valič kot Častiti gospod Tooker (oba sta tudi kitarista) in Janez Starina kot Lacey/Sookey. . Foto Miha Fras T. Williams: Mačka na vroči pločevinasti strehi 
MGL
Jure Henigman in Jana Zupančič
Foto Miha Fras Slavko Pezdir