“Neokusno” pisanje utrjuje ministrovo prepričanje

Ljubljana - Scenarij imenovanja, še prej izbiranja direktorja Slovenske kinoteke dobiva nove protagoniste in stranske osebe, le prizorišča se menjajo. Potem ko je ministrstvo za kulturo 1. julija objavilo javni razpis in se je nanj prijavilo deset kandidatov, bi se morala procedura razgovorov, ožjega izbora in uradnega imenovanja že izteči. Pa se ni. Minister Vasko Simoniti je namreč med dvema kandidatoma izbral širši javnosti neznano ime, proti kateremu se je dvignil očitno precej širok kulturni lobi.

Diplomiranega dramaturga Staša Ravterja kot naslednika Silvana Furlana ni podprl svet Kinoteke, proti njegovemu imenovanju pa so se izrekli tudi delavci in sodelavci Kinoteke. Javna pisma ostrih vljudnosti so potovala tudi po našem časopisu. Cinefili ministrstvu očitajo slabo izbiro: kandidat je na področjih kinotečne dejavnosti neznan, natančen seznam strokovnih in drugih zadržkov v zvezi z njim pa so javno zapisali po očitno tehtnem branju njegovega programa, v katerem med drugim ni razvidno poznavanje osnovne strukture delovanja Kinoteke, pavšalne in neutemeljene ocene stanja pa so menda zapisane brez kakršnih koli konkretnih rešitev.

Ministrstvo ima svoj odgovor, a...

Ministrstvo je svojo odločitev utemeljilo na kratko; izbrani kandidat je menda višje število točk dosegel pri poslovodnih in organizacijskih sposobnostih. Dovolj zanimiv odgovor nas je napotil k predsedniku komisije Igorju Prodniku, sicer generalnemu direktorju direktorata za medije. Nanj smo naslovili več vprašanj: Najprej nas je zanimalo, kaj v resnici pomeni razpisni pogoj “poznavanje področja Kinoteke” in kako je ta pogoj v razpisu izpolnjeval Ravter, od prvega moža komisije pa smo želeli izvedeti tudi za Ravterjevo odločujočo “poslovodno” zgodovino. Ker je v neformalnih pogovorih mogoče slišati, da za izbiro stoji prav Prodnik, smo se pozanimali tudi za znanstvo med Ravterjem in Prodnikom, ki je menda slednjega (po sicer nepreverjenih govoricah) tudi pripeljalo na razpis. Nenazadnje smo ga vprašali tudi o tem, kaj po vseh pritiskih in klicih (ne)podpore zdaj menijo na ministrstvu in kako je Prodnik sploh lahko predsednik komisije, saj naj bi Kinoteka kot arhiv spadala pod kulturno dediščino.

... ne brez dlake na jeziku

Na vse to bi lahko Prodnik brez dlake na jeziku odgovoril. Pa ni. Kot je v zadnjih dneh navada, z MzK ne dobivamo odgovorov, temveč spise, mnenja, o katerih ne sprašujemo, ter izjave, ki v glavnem obtožujejo. In kaj je povedal Prodnik? “V zvezi z dogajanjem okrog Slovenske kinoteke lahko ugotavljam le to, da se objavlja vrsta neresnic ali polresnic, ki niso vredne komentarja. Do prihoda dr. Vaska Simonitija na ministrski položaj se je Kinoteka vrtela v začaranem krogu in ni bilo videti, da bi se v kratkem lahko rešila iz njega. Minister za kulturo je poiskal rešitev v nekaj mesecih. Osebno obžalujem, da je vrsta uslužbencev SK pod tako močnim vplivom ene izmed političnih opcij in da ni dojela potrebe in časa, v katerem bo verjetno marsikaj drugače tudi na področju dela Slovenske kinoteke.

Ob branju člankov se ni mogoče izogniti vtisu, da nekateri še vedno želijo politično kadrovanje. Nekateri delavci SK sporočila ministra za kulturo očitno ne razumejo, ker so dovzetni le za usmeritve, ki vsekakor niso usmeritve ministrstva za kulturo. Navedeni članki in neokusno pisanje nekaterih posvečenih filmskih strokovnjakov v medijih le utrjujejo ministra v prepričanju, da vztraja pri svojem predlogu glede imenovanja direktorja Slovenske kinoteke. Ugovori delavcev Slovenske kinoteke glede ministrovega izbora kandidata za direktorja te ustanove žal niso prepričljivi in ne dokazujejo napake pri izboru. Staš Ravter je po mnenju ministra dober izbor in če se je minister do sedaj odločal dobro in preudarno in iskal najboljše možne rešitve, ki bodo prispevale k oživitvi SK, potem je vredno zaupati, da je izbral tudi za direktorja SK pravega človeka.”
__________________________________________________________________

(Izbrani) Staš Ravter...

... ki se za Delo ni hotel fotografirati, je univerzitetni diplomirani dramaturg, Mariborčan. Srednješolska leta so ga usmerila v gledališče; v skupini Tespisov voz je sodeloval kot igralec, dramaturg in tehnični ter produkcijski vodja ob režiserju in vodji Tomažu Pandurju. Leta 1982 je opravil sprejemni izpit iz dramaturgije na Ijubljanski AGRFT, študij končal leta 1989 in se zaposli v Drami SNG Maribor kot dramaturg (dramaturgije predstav La Divina Commedia, Ruska misija, Babilon ...), vodil je več gostovanj gledališča na festivalih v latinski Ameriki, Rusiji in Evropi, režiral Kabarete XX. stoletja in gala koncert na velikem odru SNG Maribor, sodeloval pri izdajanju gledaliških listov in biltenov ... Leta 1996 se je zaposlil pri Studiu Marketing - JWT v Ljubljani kot pisec tekstov in režiser dogodkov, leto pozneje pa je pri družbi Socius postal direktor projektov.

Med drugim je režiral dokumentarne, namenske in propagandne filme ter različne promocijske prireditve. Leta 2000 se je zaposlil kot samostojni podjetnik na področju oglaševanja, umetniškega ustvarjanja in poslovnega posredovanja, leta 2003 pa absolviral magistrski študij ekonomije MBA na EPF v Mariboru – finančni in marketing management. Ob pridobljeni izobrazbi je obiskoval Dale Carnegie komunikacijski trening, opravljen pa ima tudi tečaj računovodstva za samostojne podjetnike. Govori angleški, nemški ter srbski in hrvaški jezik. V cobissu pod njegovim imenom najdemo štiri zadetke.
__________________________________________________________________

(Izločeni) Stojan Pelko...

... je magister filozofije z diplomo poglobljenih študij (DEA) iz avdiovizualnih raziskav na Université de la Sorbonne Nouvelle - Paris III. Je filmski publicist in esejist, že magisterij filozofije je opravil na temo filmske teorije, v pripravi pa ima tudi doktorat na temo filmske teorije Gillesa Deleuza. Aprila 2001 je ustanovil Korpus, podjetje za komunikacijsko svetovanje, strateški marketing, v katerem je direktor in starejši svetovalec. Pred tem je med letoma 1997 in 2001 deloval kot kreativni direktor agencije Luna. Dobro govori angleško, francosko, hrvaško. Med letoma 1991 in 1996 je bil glavni urednik revije za film in televizijo Ekran, že več kot deset let vodi seminar iz Sociologije kina na oddelku za sociologijo kulture ljubljanske filozofske fakultete, od leta 2000 do 2004 je bil član Sveta za kulturo pri Vladi Republike Slovenije, od septembra 2003 do aprila 2004 pa je kot neodvisni strokovnjak zastopal Slovenijo v odboru Evropske komisije Media Plus. Bil je član Upravnega odbora, med letoma 2001 in 2005 pa tudi predsednik Nadzornega sveta Filmskega sklada Republike Slovenije.

Pelko je avtor več knjig (o filmskih režiserjih Josephu Loseyu in Wimu Wendersu, esejev o filmski teoriji pogleda Očividci), urednik zbornika Vrzeli filma in arhitekture ter številnih strokovnih člankov s knjižnimi in revijalnimi objavami, prevajalec iz francoščine (Lacan, Deleuze, Virilio, Baudrillard, Negri … ), sodelavec ali soavtor scenarijev za celovečerne filme Usodni telefon (D. Kozole), Srčna dama (B. Jurjaševič) in Herzog (M. Milavec) ter dobitnik nagrad in priznanj (zlata ptica za filmsko publicistiko (1987) Župančičeva nagrada Mesta Ljubljane za so-avtorstvo monografije V kraljestvu filma (1988), Badjurova nagrada za so-avtorstvo najboljšega scenarija (Herzog) na Festivalu slovenskega filma v Portorožu (1996), nagrada za kreativnega direktorja najboljše oglaševalske akcije Delo (1998). Cobiss njegovo ime povezuje s 178 zadetki.