Ocenjujemo: Grad

Franz Kafka. Režija: Janusz Kica. SNG Drama Ljubljana.

Objavljeno
16. februar 2015 18.36
Nika Arhar
Nika Arhar
Podobno kot Kafka pred bralcem razprostre nedoumljiv in čudno skrivnosten svet odročne vasi pod gradom, režiser Janusz Kica gledalca pritegne v nekakšen realnosti vzporeden svet, v katerem je teren kakršnihkoli spoznanj ves čas spolzko zdrsljiv. Kar pa prišleka, zemljemerca K.-ja, ne odvrne od nenehnega iskanja in preiskovanja, vaščanov pa ne od težko doumljivega verjetja v veljavni red.

Nenavadnost in intrigantnost tega sveta (in uprizoritve) Kica gradi na dveh ravneh, predvsem v razliki med dobesednim in prenesenim razumevanjem in njuni medsebojni igri, ki jo poganja izbira perspektive. Ta je spodbudno prepuščena tudi gledalcem, stimulira pa jo več uprizoritvenih smernic – spektakularna prostorska matrica se prepleta z vsakdanjim gnanjem za lastnimi cilji ali vzdrževanjem sistema, pripadnost poslanstvu z lahkotno duhovito distanco, visoki cilji z banalnostjo človeških stremljenj.

Nad vaškim življenjem tokrat ne bedi grad; njegovo konkretno podobo je zamenjala geometrično urejena 3D mreža, ki se iz odra podaljšuje v dvorano (scenografija Numen + Ivana Jonke) in dopolnjuje razumevanje živahnega dogajanja v vasi. Kot vseobsegajoča struktura podčrtuje eno osrednjih misli, na katero navaja uprizoritev – konstrukt »višje sile«, ki zmore zagotavljati urejenost in smisel sveta, je projekcija »spodnjega« sveta, s katero si vanj prepričana skupnost lahko upravičuje obstoj, v primeru dvoma in želje po globljem uvidu pa se ta odmika in razblinja.

Zato zemljemerčeva največja težava ni njegovo neuspešno prodiranje v ta višji smisel temveč to, da se je med tem preiskovanjem nevede zapletel v past nevidnega sistema. K. Branka Šturbeja je sodoben, ambivalenten lik, ki si želi vestno opravljati zaupano mu nalogo zemljemerca, vržen v neznano situacijo, a hkrati tudi notranje gnan, da pride stvarem do dna in tu ostane, pri čimer z nedolžno nevednostjo poskrbi predvsem za lastne interese ter mimogrede izrabi vse in vsakogar, ki mu pride na pot.

V tem mu odlično parira tudi Polona Juh kot Frieda, ki ranljivost prekrije s prvinsko močjo vabljive ženske. V erotični ponudbi z iluzijo koristi med njima zasije prikrit, tiho čakajoč boj za napredovanje, vzpon k nepoznanem, a privlačnem cilju.

Kar je v Kafkovi prozi zakrito v čez številne podrobnosti počasi premikajoči se gostobesednosti, dramatizacija Gorana Ferčeca zgosti v stabilno strukturo in uprizoritev razgrne v dinamičnem tempu ter s humorjem (dramaturginja Mojca Kranjc). Posamezne prizore in različna prizorišča Kica orkestrira kot pretakajoči se val dogajanja, eno samo celovito tempirano – tudi vizualno privlačno – dogodivščino raznolikih, a izmuzljivih vaških osebnosti.

Orkestrsko usklajenost omogočajo izjemne igralske vloge celotnega ansambla, natančne, strastne in polne življenja, med njimi vehementni Branko Jordan v več vlogah, Saša Tabaković kot zategnjeni učitelj in mencavi sel, Iva Babić in Barbara Cerar v svojem dostojanstvenem sprejemanju vsiljene kazni, Zvezdana Mlakar kot krčmarica ter otroško razigrani Nik Škrlec, Rok Kravanja in Sabina Kogovšek.