Tiskane izdaje
Obiskovalca po dolgem in temnem razstavnem prostoru vodi »peščena pot«, širok pas odvitega papirja, ki se ob stenah naguba v draperijo, v papirnate skale, simbolične nagubane časovne zanke.
Diskretne vitrine z dokumenti so kot vmesne postaje na »peščeni poti«, med njimi nekaj odrskih rekvizitov, s črnih sten nagovarjajo fotografije predstav ali kakšen monitorček s posnetki.
Prostorski poudarek, ki ga ustvarja na pol odvita papirna rola, meri na prvo predstavo in hkrati vpelje obiskovalca v svet gledališča Muzeum, ki ga je aprila 1994 zasnovala režiserka in igralka Barbara Novakovič Kolenc.
S kolegi in kolegicami se je posvečala raziskavi petih umetnostnih zvrsti in razmerij med njimi: likovne umetnosti, arhitekture, dramatike, glasbe in giba. V prvi predstavi Čriček v pesti je ženski lik odvijal velik zvitek papirja in ustvarjal atmosfero iztekajočega se časa, ki polzi v neskončnost.
Torej Čriček kot prva gledališka miniaturka avtorskega gledališča. To si je s svojim delom prislužilo vzdevek konceptualno, neverbalno, gibalno, atmosfersko, abstraktno, fizično in plesno, gledališče postdramskih projektov z izrazito osebno poetiko gledaliških podob s fragmenti verbalnih struktur in močno podprto s teorijo teatra.
Težko je z razstavo zaobjeti dvajset let delovanja tako posebnega in enkratnega gledališča. Kljub obsežnemu arhivu dokumentov in referencam gledališča Muzeum je na razstavi to vedno fragmentarno, vedno je le dokument nekega minulega dogodka, naj je bil še tako presunljiv, sugestiven, odličen ali zgodovinski.
Ob ogledu razstave se obiskovalec sooči z minljivostjo gledališke umetnosti. Predstava zares živi le, dokler je na repertoarju, dokler je živa. Ko njen čas mine, nanjo spominjajo le še gledališki listi, fotografije predstav, zaprašeni kostumi, poškodovana scenografija in režiserjevi zapiski.
Ti dokumenti in artefakti se, če imajo srečo, znajdejo v kakšnem arhivu in čakajo na svojo kontekstualizacijo na pregledni razstavi. Te so žal redkost, Gubanje časa so pripravili gledališki ustvarjalci sami. V zadnjih dvajsetih letih so nastajali tudi posnetki gledaliških predstav in zanje je najbolj zaslužen Tone Stojko.
Na razstavi si tako lahko ogledamo odlomke posnetkov niza predstav gledališča Muzeum. In prav ti posnetki vzbudijo skomine hkrati z obžalovanjem, kaj vse smo zamudili tisti, ki nismo videli večine predstav; spet druge razstava spomni, kaj so videli, kako dojemali, kako občutili predstavo in kaj je ostalo v spominu.
