Tiskane izdaje
V imenu SNG Drama, hiše, v kateri je preživel največji del svoje kariere in ustvaril na desetine nepozabnih vlog, v imenu odrskih desk in vesolja odrske škatle, kjer so hodili njegovi Polonij, Orgon, Geront, Hvastja, Rameaujev nečak, Sganarel, Predsednik senata in mnoge druge figure iz dramske zakladnice, ki še danes odmevajo med nami, v imenu igralcev, ki se napajajo z žlahtnim duhom njegovega komedijantstva, njegovih z dostojanstvom, s sočutno človečnostjo izbrušenih biserov, ki so nastali na našem odru, se poslavljam od Aleksandra Valiča.
Partizana, člana Frontnega gledališča VII. korpusa, nosilca partizanske spomenice 1941, strastnega borca za tržaško gledališče takoj po drugi vojni, pisatelja, gledališkega, filmskega in radijskega igralca, nagrajenca Prešernovega sklada, nagrajenca Borštnikovega srečanja, nosilca častnega znaka svobode Republike Slovenije za ustvarjalno delo v gledališču in nosilca Borštnikovega prstana za življenjski opus.
V obrazložitvi ob prejemu Borštnikovega prstana je Rapa Šuklje v eseju, ki nosi za Aleksandra več kot pomenljiv naslov, Kritično izpovedovanje človečnosti, med drugim zapisala: »Borštnikov prstan krasita dve simbolični maski, tragična in komična. Četudi današnjemu prejemniku prstana ustrezata obe, je zagotovo komična tista, ki – vsaj v očeh občinstva – prav posebno pristaja nagrajencu.
Strokovna ocena je pripisala Aleksandru Valiču posebno moč oblikovanja tragikomičnih in karakternih vlog, gledalcem pa se je vpisal v srce predvsem kot žlahtni komedijant, ljudski igralec, ki črpa neposredno iz globin čustvenega doživljanja človekove vsakdanjosti, v svojih spopadih z malimi dnevnimi tegobami in kriznih trenutkih velikega, ko pokaže uporno moč, nepričakovano herojstvo.
Pravijo, da je gledališče umrljiva umetnost, da je vsakič, ko se dvigne zastor, rojstvo in vsakič, ko pade, smrt umetniške stvaritve. To je mogoče res, vseeno pa se mi zdi, da slike, ki smo jih doživeli, živijo v nas, da se vtisi zajedajo v globino našega bitja in da jih, ne da bi hoteli, prenašamo naprej. Nepregledno množico atrakcij in spoznanj, ki nam jih da gledališka predstava, si predajamo iz generacije v generacijo, bogatimo našo bit in žlahtnost razumevanja človekovega bivanja.
