Tiskane izdaje
S tem zapisom o letošnji festivalski selekciji, ki je bila nedavno predstavljena, nočem sprožiti ne polemike ne zagovarjanja osmih ciljev festivala, še manj utemeljevanja nuje po raznorodnosti gledališkega izraza. Mislim pa, da bi si bilo v imenu bogastva slovenskega gledališča smiselno priznati, da ga ne moremo stlačiti v en sam festival.
Ko sem bila pred petimi leti predsednica žirije festivala Borštnikovo srečanje (nagrado za najboljšo predstavo je dobila uprizoritev igre Iva Svetine Ojdip v Korintu SNG Drama Ljubljana v režiji Ivice Buljana), sem post festum v reviji Sodobnost zapisala, kako je festival tedaj in že prej sprožal konceptualni pomislek. Nekajkrat sem te dvome kot kost za glodanje ponudila raznim sogovornikom, pa pri večini nisem imela občutka, da bi jo zagrabili s pretiranim veseljem. Vseeno pa se mi je že takrat vedno bolj dozdevalo, da počasi prihaja čas, ko bi bilo smotrno ponovno premisliti o sami strukturi in obsegu festivala. Čeprav je bil novi Pravilnik o organizaciji in delovanju Borštnikovega srečanja ravno sprejet in je pomenil bistveno boljšo osnovo za organizacijo festivala kot prej, pa me vse odtlej ni zapustil občutek, da je vse skupaj vseeno v preveliki meri posledica kompromisov v smislu sitega volka in cele koze.
Dejstvo je bilo (in ostaja), da je gledališka produkcija v Sloveniji izredno bogata in hkrati raznorodna. Vedno bolj bogata in vedno bolj raznorodna. Selektor Borštnikovega srečanja si ogleda vse predstave profesionalnih gledališč in vse predstave gledaliških skupin, v katerih sodelujejo profesionalci - kar se trenutno močno bliža številu 100, če ga ne celo presega. Iz vseh oblik gledališke ustvarjalnosti z izjemo čistega lutkovnega, plesnega in glasbenega gledališča je že pred leti sestavil tako t. i. tekmovalni program, ki naj bi v največji meri odražal »produkcijsko in estetsko pluralnost slovenskega gledališča«, kot tudi spremljevalnega, v katerem »praviloma sodelujejo mejne oblike gledališča, študentska gledališča, mali odri, bralne (koncertne) oblike gledališča, predstave iz tujine, lutkovne predstave, operne in operetne predstave ter druge oblike gledališča«.
Dejstvo je, da se vse to že vrsto let prepleta - kar bi bilo čisto v redu, če ne bi bilo Borštnikovo srečanje festival tekmovalnega značaja. Čeprav je seveda nujno, da odraža pluralnost gledališke produkcije, menim, da bi bilo bolj pregledno, smotrno in nenazadnje konstruktivno, če bi obstajala (vsaj) dva tekmovalna programa. To je pred leti s samosvojo selektorsko potezo že poskušal izzvati Marko Sosič, ki je v tekmovalni program uvrstil kar 16 predstav in jih razdelil v dva sklopa: tekmovalni program dramskega gledališča, v katerem je bilo 11 predstav, in tekmovalni program v kategoriji mejnih oblik gledališča, v katerem je bilo 5 predstav; prvega je poimenoval Poti in pogledi, drugega pa Razpotja. Ta njegova poteza takrat ni naletela na večje razumevanje, kaj šele navdušenje in podporo, čeprav mi ni jasno, zakaj. Mislim kvečjemu, da Sosičev korak ni bil dovolj radikalen: prepričana sem, da bi bilo Borštnikovo srečanje smiselno razdeliti na dva enakovredna tekmovalna dela, ki bi ju seveda izbirala dva selektorja (in bi imela razumneje manjši obseg dela in bi bila hkrati lahko povsem kompetentna za obe vrsti produkcije). Pa tudi dve žiriji in dve garnituri nagrad, ki bi bile lahko tudi različno zasnovane.
Več na Pogledi.si
