Tiskane izdaje
S svetovno praizvedbo uprizoritve Leksikon Yu mitologije v režiji hrvaškega režiserja Oliverja Frljića in produkciji mreže Neta (Nova evropska teatrska akcija) ter v koprodukciji z Istrskim narodnim gledališčem Pulj, Narodnim gledališčem Priština, Črnogorskim narodnim gledališčem Podgorica, Malim dramskim teatrom Bitolj, asociacijo Kulturnova iz Novega Sada in festivalom Ex Ponto se bo nocoj ob 20. uri v Linhartovi dvorani ljubljanskega Cankarjevega doma začel 18. mednarodni festival uprizoritvenih umetnosti Ex Ponto.
Nocojšnjo premierno uprizoritev napovedujejo »v obliki neobičajnega kviza, na katerem se tekmovalci ne borijo za denarno ali materialno nagrado, pač pa za resnico oziroma pravico do pravega spomina. Spomina na tisto Jugoslavijo, v kateri smo živeli, in ne na ono, ki se je zaradi pronacionalne politične reinterpretacije zgodovine spominjamo danes. Obujanje spomina v obliki kviza bo pokazalo, koliko so se gledalci izognili manipulaciji političnega pragmatizma in kaj je ostalo od kolektivnega spomina«.
Na torkovi predstavitvi v Cankarjevem domu je režiser Oliver Frljić pred ljubljansko premiero izjavil: »Upam, da način, na katerega smo ustvarili predstavo, ne bo nikogar provociral, saj je celotna uprizoritev narejena kot svojevrstna polemika z načinom, na kakršnega je bila koncipirana knjiga Leksikon Yu mitologije, ki smo jo izbrali za izhodišče. Jugoslavija kot pojem je do danes doživela svojevrstno prevrednotenje, saj je postala le ena od idej na tržišču, ki jo lahko prodajate na primer kot Šerbedžijevo gledališče na Brionih ali kot Titove podobe na majicah. Nihče več ne govori o njenem osvobojevalnem potencialu, ki je nekdaj obstajal. O Jugoslaviji danes govorimo le iz delne izkušnje posameznih narodov, včasih z nekritično jugonostalgijo, drugič z negativnimi čustvi, ki so nam ponujena, ne da bi se spuščali v resnejšo analizo vsega, kar je Jugoslavija kot ideja in kot njeno uresničenje v državi SFRJ ob svojem času predstavljala. Naša uprizoritev napada nekatere stereotipe o Jugoslaviji, sočasno pa skuša obnavljati določeno hegemonijo, ki je v Jugoslaviji obstajala v obliki večinskega diskurza nad manjšinskimi diskurzi, načini razmišljanja in jeziki. Srbohrvaška matrica je bila prevladujoča, vsi ostali jeziki so bili podrejeni. Zaradi tega smo se odločili uprizoritev izvajati v štirih jezikih – srbohrvaščini, slovenščini, albanščini in makedonščini. Posebej zanimivo bo, ko bodo igralci govorili besedilo v tujem, nematernem jeziku. Lahko bomo opazovali, kaj se dogaja z igralcem, ko izstopi iz maternega jezika kot osnovnega izrazila lastne nacionalne identitete. Prišli bomo do spoznanja, da je gledališki način sporazumevanja globlji in širši od zgolj jezikovnega oziroma govornega sporazumevanja. Da je gledališče univerzalnejše od jezikov narodov.«
Dramaturginja uprizoritve Jasna Žmak je dodala: »Na oder nismo postavljali nekritične ekranizacije knjige, ampak kritično spraševanje o njeni vsebini, tako da je v uprizoritvi ostalo zelo malo izhodiščnega besedila. Izziv, h kateremu nas je pritegnila knjiga, je bila velika heterogenost sestavin, med katerimi so bile nekatere zelo objektivne in druge zelo subjektivne. Pod veliko raznolikostjo, ki se nam je ponujala, smo našli prvine, ki po eni strani strežejo hegemoniji in po drugi nostalgiji. Gre za hegemonijo srbohrvaškega jezika in kulturnega okolja ter za nostalgijo kot nekritično navdušenje nad mitizirano preteklostjo. Banalnemu ponovnemu oživljanju mitizirane preteklosti smo se želeli upreti z razkrivanjem mehanizmov, ki se vselej skrivajo za vsakršnimi miti in trači. Način delovanja mitov in tračev je namreč zelo podoben, saj se oboji pokažejo za bolj ali manj domišljene konstrukte, ki nam jih skozi čas oblikujejo, da bi z njihovo pomočjo zadržali zaželeno podobo družbene resničnosti. Kot sta bila konstrukt srbohrvaški jezik in kultura, je navsezadnje konstrukt tudi gledališka uprizoritev, ki jo postavljamo zato, da bi spregovorili o nekaterih skritih mehanizmih jugoslovanske mitologije.«
