Tiskane izdaje
Brezštevilni koncepti in organizacijske strukture, neformalna družabnost in stroga etiketa, sodelovanje in izključevanje, polemike o revijalnem ali selekcijskem principu, navdušenje in zamere, entuziazem in bojkoti, aplavzi in žvižgi ..., vse to in še mnogo več je v petdesetih letih označevalo Festival Borštnikovo srečanje (FBS).
Pravzaprav je zgodovina festivala obenem tudi polstoletna zgodovina slovenskega gledališča ter vsega zanimivega in turbulentnega dogajanja okoli njega. Ob okrogli obletnici se zdi festival v solidni formi, še zlasti ker bosta ministrstvo za kulturo in Mestna občina Maribor ob nocojšnjem odprtju podpisala dogovor o dolgoročnem financiranju.
Če bo s tem res konec večnih finančnih težav in krpanj proračuna, bomo še videli, saj natančni zneski niso določeni, vsekakor pa je načelno formaliziranje dosedaj nepredvidljivega in arbitrarnega financiranja dobrodošlo.
Mariborski »cajtgajst«
Kot se za takšen jubilej spodobi, ga spremlja tudi obsežna razstava, ki tokrat ni zgolj dopolnilo, pravzaprav se bo današnja slavnostna otvoritev začela prav v Muzeju narodne osvoboditve (MNOM), kjer so skupaj s Slovenskim gledališkim inštitutom (SLOGI) in SNG Maribor pripravili obsežno in detaljno predstavitev, kaj se je v petih desetletjih dogajalo v Mariboru. To bo verjetno priložnost za nostalgična občutja, pa tudi za obuditev spomina na številne polemike ter tudi ostre konflikte, ki so nekajkrat ogrozili tudi obstoj festivala, vendar se je na koncu vse nekako poravnalo.
»Rojena sem v gledališki družini, v sedemdesetih letih sta Borštnikov prstan prejela moj dedek Slavko Jan in moja babica Vida Juvan, zato imam do Borštnikovega srečanja poseben odnos«, pravi direktorica gledališkega inštituta Mojca Jan Zoran. Razstavo so zasnovali kot preplet različnih sklopov, kustosinja Tea Rogelj, ki se je kot srednješolka »vsako leto »švercala« na predstave«, je pripravila prerez gledališkega dogajanja, teatrologinja Ana Perne se je posvetila dobitnikom Borštnikovega prstana, kustosinja Andreja Kaučič pa je predstavila velike dogodke in majhne vsakdanje zgodbe ter s tem spreminjajoči se mariborski »cajtgajst«.
Razstavo, ki vključuje tudi zvočne in video zapise, si bo možno ogledati tudi v njeni medmrežni elektronski različici na portalu SiGledal.si, izšel pa je tudi katalog, v katerem so historiat festivala po posameznih zgodovinskih obdobjih popisali Nika Arhar, Blaž Lukan, Matej Bogataj in Zala Dobovšek, vpogled v zakulisje dogajanja oziroma njegova družbena in družabna ozadja pa je prispeval Tone Partljič.
Začetki so bili skromni, idejo Bojana Štiha je sprva kot Teden slovenskih gledališč realiziral Fran Žižek z jasno revijalno zasnovo, torej prerezom slovenske odrske ustvarjalnosti z najboljšimi predstavami po izboru gledališč samih ter enakovredno zastopanostjo vseh, torej Ljubljane, Maribora, Celja in Trsta. No, izjemo je že od vsega začetka predstavljala ljubljanska Drama, ki je že prvi dve leti obdržala zastopništvo z dvema uprizoritvama.
Leta 1969 se je štirim profesionalnim gledališčem pridružilo še novogoriško, Branko Gombač, gonilna sila prireditve, pa je poskrbel za organizacijsko prenovo srečanja s preimenovanjem v Borštnikovo srečanje (BS) ter s podeljevanjem nagrad in diplom za najboljše umetniške dosežke in od leta 1970 tudi Borštnikovega prstana. Pod Gombačem, ki srečanje vodi tja do sredine 80. let, se v skladu s tezo o podružbljanju kulture in razumevanjem njenega širšega družbenega in političnega poslanstva dogajanje razprši na neštete lokacije, vrstijo se nastopi v šolah in vrtcih, delovnih kolektivih, domovih starejših občanov, na kmetijah in v vojašnicah, v program se vključi gostovanja najboljših uprizoritev domačih amaterskih gledališč.
Nesoglasja in odprta vprašanja
Kot se spominja Tone Partljič, so se otvoritve začele s fanfarami, ognjemetom, godba na pihala je igrala koračnice, vrstili so se obiski politikov najvišjega ranga. Po Gombačevem mnenju so se morale na sprejemih videti tudi kake uniforme generalov ali polkovnikov, v dogovoru s komando JLA pa so – zato je bil spisan celo poseben samoupravni sporazum – ustanovili Gledališče ljudske vstaje, ki je nadaljevalo tradicijo slovenskega partizanskega gledališča. Vodil ga je režiser Voja Soldatović, igralci so v uniformah JLA in ob spremljavi njihovega orkestra recitirali partizanske pesmi, operni pevci so peli samospeve...
Vendar so se pojavljala vse večja nesoglasja, med drugim zaradi ekskluzivne programske politike, ki je zavračala neinstitucionalna gledališča, med prvimi je leta 1975 nastal spor zaradi zavrnitve udeležbe novoustanovljenega eksperimentalnega gledališča Glej z Bondovo dramo Rešeni v režiji Zvoneta Šedlbauerja. Desetletje kasneje so se v Slovenskem mladinskem gledališču odločili za bojkot, saj so zahtevali selektorski izbor najboljših tekmovalnih predstav in konec »samoupravnih« odločitev, ker niso dosegli soglasja, pa so se odločila za alternativni festival in na odru druge gimnazije uprizorili nekaj svojih najbolj provokativnih predstav, kot so Ujetniki svobode, Razredni sovražnik in Strah in pogum.
Z Gombačevim konceptom je prekinil že Bojan Štih, do pomembnjših premikov pa je prišlo v letih po osamosvojitvi. Leta 1996 program prvič kot samostojni selektor izbere Andrej Inkret, ker številni direktorji SNG Maribor in mariborske Drame srečanja ne vidijo kot posebnega presežka, pa Rudi Šeligo ob zaključku svojega mandata predsednika sveta BS resignirano izjavi, da kot svoj največji dosežek šteje dejstvo, da Borštnikovo srečanje ni ugasnilo. Povsem novo poglavje se začne šele leta 2010, ko je BS postalo ena od organizacijskih enot SNG Maribor, umetniška direktorica pa je postala Alja Predan. Festival se je internacionaliziral, uveden je bil tako imenovani showcase, namenjen tuji strokovni javnosti, program se je vsebinsko razširil, odprla so se nova prizorišča.
Ob letošnjem jubilejnem festivalu pa še vedno ostajajo odprte številne dileme, na katere opozarja tudi selektorica Amelia Kraigher. Še vedno v produkciji dominira Ljubljana, kjer nastane skoraj tri četrtine vseh predstav, prav tako so še vedno dominantne velike gledališke institucije. Kakor koli že, festival ostaja vitalen in ostaja v Mariboru, čeprav so mu že nekajkrat napovedali ukinitev ali preselitev. Nocoj torej vabljeni na odprtje razstave in uvodno predstavo, to bo 20th Centiry Fog v režiji Matjaža Zupančiča.
