Inventura sezone: Na mednarodnem prepihu

Kaj je navdušilo, vznemirilo, prepričalo Delove kritike? Kaj je postavilo vprašanja in kaj jih je spravilo v dvom?

Objavljeno
01. julij 2014 13.16
Borut Smrekar
Borut Smrekar

Slovenska operna sezona je bila, gledano v celoti, skromna. V glasbeni izvedbi se je najvišje povzpela mariborska Aida v Cankarjevem domu. Škoda, da je sicer izstopajoče dober vtis skalila uprizoritev na ravni italijanske B-produkcije, kar v opernem žargonu ni ravno kompliment.

Zgodilo se je tudi marsikaj, kar se na profesionalnih odrih ne bi smelo, pri čemer prednjači uprizoritveni del ljubljanskega Rigoletta.

Koncertno življenje je prineslo več izstopajočih dogodkov, med katere sodijo po večini gostovanja simfoničnih orkestrov v okviru Zlatega abonmaja Cankarjevega doma in Ljubljana Festivala. Orkester Slovenske filharmonije je pod vodstvom kakega dobrega dirigenta pokazal, da njegove zmožnosti še zdaleč niso izkoriščene.

Med vsemi slišanimi koncerti je naredil name največji vtis recital pianista Jevgenija Kisina v okviru Srebrnega abonmaja Cankarjevega doma. Na koncerte preverjenih izvajalcev se sicer vedno odpravljam s precejšnjim nelagodjem.

S »preverjenimi« izvajalci mislim dobre, o katerih kakovosti sem se že lahko prepričal, in ne morda »slavnih« ali »razvpitih«. Gre za pomembno razliko, ki jo moramo vse bolj upoštevati, saj v vsej glasbeni zgodovini verjetno še ni bil možen tolikšen razkorak med kakovostjo in kariero (slavo) kot danes.

Pričakovanja pred nastopi preverjenih izvajalcev so velika. Iz izkušenj pa vem, da so tudi največji med njimi le ljudje, da imajo lahko dobre ali slabe dneve, da lahko nastopajo v ugodnih ali tudi dramatičnih okoliščinah in da se tudi najboljši včasih izpojejo. Vrhunskega izvajalca lahko sicer kljub temu prepoznamo, vendar tudi najbolj posvečeni nimajo vedno navdiha, potrebnega za enkratno glasbeno doživetje, ki ga želimo in zaradi česar pravzaprav obiskujemo koncerte.

Danes so pred glasbenike postavljeni neizprosni vrhunski tehnični standardi in številni jih tudi dosegajo. Naravnost tragična pa je množica virtuozov, ki so vložili mladost in življenje v to, da so dosegli tehnično vrhunskost, a kot glasbeniki nimajo kaj dosti povedati. Še vedno imam raje glasbenike, ki imajo kaj povedati, čeprav tehnična plat njihove izvedbe ni popolna, saj mi je, rečeno v prispodobi, »ljubše nepopolno živo bitje, kot še tako lep mrlič«. Tudi v vlogi kritika sem se zaklel, da na koncertih nikoli ne bom »štel kiksov«, čeprav je res, da je za dobro izvedbo klasičnega dela potrebna visoka raven obeh plati.

Kisin ni razočaral. Njegov nastop je vseboval prav vse, kar opredeljuje vrhunski glasbeni dogodek. Na eni strani sijajna izvajalska virtuoznost, po drugi plati pa izredno pretehtane interpretativne zasnove izvedenih del s hkratno izjemno prepričljivostjo podajanja.

Malo je glasbenikov, ki so zmožni podajati glasbo na izrazito oseben način, pogosto drugačen od poslušalčeve predstave, a s takšno prepričljivostjo, da postane osebna interpretacija izvajalca poslušalcu preprosto samoumevna (o Kisinovih kvalitetah sem sicer že pisal in se ne bi ponavljal). V tem pogledu me je Kisin zdaleč najbolj prepričal in zato izmed vseh najvišje ocenjenih koncertov v sezoni izpostavljam prav njegov nastop.

Naša glasbena scena je sicer kar dobro izpostavljena mednarodnemu prepihu. Na istih odrih se v sezoni zvrstijo nastopi od različnih domačih izvajalcev do izvajalcev s svetovnega vrha. Seveda za profesionalne nastope na istem odru ne moremo uporabljati različnih vatlov, zato so domači glasbeniki v precej zahtevnejšem položaju kot njihovi kolegi z nekaterih drugih področij. Izpostavljeni so namreč nenehnemu soočanju z mednarodnimi dosežki in ne le pretežno medsebojni primerjavi, kar je treba upoštevati pri morebitnem primerjanju ocen dogodkov z različnih umetnostnih področij.