Tiskane izdaje
Borštnikovo srečanje se končuje. Na velikem odru mariborskega gledališča bodo še zadnje gledališke uprizoritve tekmovalnega programa, ki ga je pripravila selektorica Amelia Kraigher, pojutrišnjem pa bo žirija razglasila zmagovalce.
Festival je bil letos poln dogodkov, ljubitelji gledališča so letošnji utrip doživljali na več ravneh – na predstavah (domačih, tujih in akademijskih), bralnih uprizoritvah, pogovorih o predstavah, predstavitvah knjižnih izdaj, povezanih z gledališko umetnostjo ...
Tematsko raznovrsten je bil tudi simpozij Gledališče upora, ki so ga pripravili v prostorih Muzeja narodne osvoboditve Maribor. Gosti četrtkovega dela simpozija so se posvetili predvsem partizanskemu gledališču, partizanskemu uporu v gledališču, na filmu in fotografiji.
Simpozij sta začeli legendi partizanskega gledališča Ivanka Mežan in Aleksander Valič, ki sta iz prve roke pripovedovala, kako živa je bila gledališka in širša kulturna dejavnost med drugo svetovno vojno na vsej slovenski fronti, še posebej intenzivna je bila na osvobojenem ozemlju v Beli krajini, kjer so leta 1944 ustanovili Slovensko narodno gledališče ter uprizorili številne predstave domačih avtorjev (Cankar, Klopčič ...) in tujih klasikov (Molière, Čehov ...). Delovalo je tudi lutkovno gledališče in tako imenovano Gledališče na fronti.
»Danes sem prišla s težkim srcem, ker sva živi predstavnici partizanskega gledališča le še dve, poleg mene še Draga Ahačič,« je svojo spominsko pripoved začela Ivanka Mežan. Spominja se izjemnih predavateljev, ki so vodili gledališka tečaja – Filip Kumbatovič Kalan, Matej Bor, Josip Vidmar, Jože Gale, Jože Tiran, Nace Simončič, Ciril Cvetko ...
»Tako se je pri sedemnajstih letih začela moja gledališka pot. So stvari, ki jih ne morem pozabiti in so nas osrečevale ter pripravljale za življenje,« je nadaljevala. »Cela brigada je prišla v Črnomelj, da so nas lahko gledali in solze so imeli v očeh, tako zares so doživljali odrsko dogajanje. Veliko njih tudi prvič. Spominjam se Zupanovega skeča, v katerem sta dva nastopila v vlogi Nemcev. Borec iz občinstva je zagrabil puško in hotel streljati ...«
Mojo srčno kri škropite
Aleksander Valič se je pridružil Gledališču na fronti nekoliko kasneje, saj se je bojeval na Gorenjskem od leta 1942. Že tam je veliko recitiral, najraje Gregorčičevi pesmi Soči in Mojo srčno kri škropite, ker je bil – kakor je povedal – prepričan, da se mu bo zgodilo nekaj hudega.
»Rojen sem v Gorici in imel sem srečo, da sem imel čudovito mater in očeta,« je začel obujati spomine. »Sem šel v prvo slovensko osnovno šolo, a ko smo začeli 4. razred, so na oblast prišli italijanski fašisti, ki so prepovedali slovenski jezik ...« Valič je bil eden tistih partizanov, ki je vzel v boj puško in knjigo, kar ni bila redkost.
Zdravnica Zora Konjajev, ki se je ob Mežanovi in Valiču spominjala kulturnega življenja na osvobojenem ozemlju, je citirala Luisa Adamiča: »Partizan ni, kdor nima puške, ne pesnikuje in kdor nima uši.« Leta 1943 je prekinila študij medicine in se iz Ljubljane odpravila v partizane ter delala v bolnišnici Kanižarica na osvobojenem ozemlju.
Ker je od nekdaj imela rada umetnost, zlasti glasbo, je bila redna obiskovalka prireditev, ki so jih izvajale partizanske kulturniške skupine. »Ivanka je bila izvrstna, tudi Draga, nastopali so v krasnih kostumih, narejenih iz svilenih zavezniških padal.«
Izpostavila je dva ključna razloga, zakaj je med vojno nastalo slovensko gledališče in kako je lahko delovalo ter se razvijalo. Prvi je, da so osvobojeno ozemlje partizani skrbno varovali, drugi pa, da so se partizanom pridružili številni intelektualci, ki so se zavedali pomena kulture za narod. Spomnila je na Paternujeve besede, da je bil slovenski narodnoosvobodilni boj edini od evropskih rezistenc, ki je imel v programu tudi kulturo.
Partizansko gledališče
Miklavž Komelj se je osredotočil na vprašanje, kako je gledališče, ko je stopilo v revolucionarni boj, lahko bilo inspiracija za organizacijo boja – v duhu misli o gledališkem kolektivu kot modelu revolucionarnega kolektiva. Gašper Troha je izhajal iz situacije, ko sta bila »kultura in politika eno«, in se vprašal, ali je SNG res gledališče upora ali gledališče upornikov.
Zanimiv, drugačen je bil pogled zgodovinarja Aleša Gabriča, ki je govoril o upornosti in odpornosti slovenskega teatra med drugo svetovno vojno. Gal Kirn se je ukvarjal s partizanskim filmom. Nadja Zgonik pa z agitacijsko in mobilizatorsko vlogo fotografije v delovanju kulturniške skupine XIV. divizije.
Danes so v okviru treh sklopov simpozija (Razpad Jugoslavije in gledališče upora, Od delavskih odrov do koreografij upora in Gledališče upora in »mehki« terorizem) nastopili številni strokovnjaki, prispevki vseh pa naj bi prihodnje leto izšli v samostojni publikaciji, je povedal Aldo Milohnić, avtor koncepta in organizator simpozija, sicer predavatelj na AGRFT.
