Tiskane izdaje
Ali je mogoče uživati v predstavi brez zaokrožene zgodbe, brez uvoda, vrhunca in dramatičnega razpleta, ki poteka v hitri žlobudravi češčini? Nedvomno, projekt Vrnitev
v Bullerbyn je lep dokaz za to.
Že res, da so nekatere češke besede zelo sorodne slovenskim, vendar je ob bliskovitem tempu težko razvozljati kaj več od vsakega tretjega stavka, poleg tega so si avtorji besedilo Astrid Lindgren sposodili bolj mimogrede, zgolj kot nekakšen okvir, da so lahko pokazali svoje mojstrstvo.
Nič nenavadnega, da je predstava, ki je nastala v koprodukciji Lutkovnega gledališča Maribor in ALS Športniki, v Pragi dobila grand prix za najboljšo predstavo sezone, in sicer na festivalu Let nad lutkarskim gnezdom. Čeprav se lepše, veliko bolj mehko in očarljivo, sliši v češčini, torej Přelet nad loutkářským hnízdem. Žirijo je navdušila netradicionalna kombinacija drobnih prstnih lutk in živih igralcev, eden od članov žirije je dejal, da je po »obrtni strani predstava popolna«.
Že mogoče, vendar je predvsem zabavna. Tukaj se zastavlja drugo vprašanje, namreč, ali se je mogoče v umetnosti tudi zabavati? Na Češkem jim gre to očitno dobro od rok, za razliko od nas se kulturniki ne sprašujejo venomer o usodnih rečeh, kot so minljivost našega tostranskega bivanja, pa o metafizičnih globinah in višinah, drugi svetovni vojni in astronomskih cenah motovilca, temveč so tako nekako po češko dobrovoljni in ironični.
Za navezo ima največ zaslug članica mariborskega lutkovnega ansambla Elena Volpi, ki je v Evropsko prestolnico kulture (vau) pripeljala svoje študijske kolege z oddelka za alternativno in lutkovno gledališče praške DAMU. Težko je reči, da so glede na sproščeno vzdušje predstavo oziroma prvo češko-slovensko soap opero, kot so jo poimenovali, naštudirali kar mimogrede, vendar večino časa zagotovo niso pisali zapletenih formularjev na različna ministrstva in pristojne službe, tožili po medijih zaradi pomanjkanja denarja ali zapravili polovice vsote za gledališki list.
Predstava pravzaprav sploh nima gledališkega lista, tako da, žal, gledalec ostane prikrajšan za veleumno ekspertizo, kaj so nastopajoči sploh hoteli povedati. Pravzaprav so se lotili dokaj vsakdanje teme, namreč, kam z idiličnim otroštvom, ko človek odraste, oziroma ali je bilo to otroštvo res tako čarobno in magično. Morda, morda pa tudi ne, vsekakor je tudi obdobje po otroštvu lahko čarobno in magično, če nikoli ne odrasteš, polega tega pa imaš srečo, da se vse življenje ukvarjaš z lutkami.
Davno med obema vojnama smo bili menda Slovenci in Čehi največji prijatelji. Potem smo nenadoma ugotovili, da so Čehi »češki«. Kar koli naj bi to že pomenilo. Morda se je položaj zdaj spet obrnil in smo »češki« postali mi, obremenjeni z vsemi travmami in svetoboljem. Ne bi bilo slabo, če bi nehali vihati nos in se spet nekoliko bolj navezali na svoje češke bratrance oziroma na vse bratrance na vzhodu celine. Očitno se znajo marsikje bolje spoprijeti s krizo oziroma jo bodo lažje prebrodili s songi, plesom in pripovedovanjem zgodb kot pa s cinizmom in sarkazmom. Kje je že Bullerbyn? Pravzaprav niti ni pomembno.
