Tiskane izdaje
Za številne poznavalce dramatika, pisatelja, scenarista in režiserja Davida Mameta je njegova gledališka igra Glengarry Glen Ross, prvič uprizorjena jeseni 1983 v londonskem kraljevem gledališču, leto zatem na Broadwayju ter leta 1992 v režiji Jamesa Foleya prenesena na filmski trak, njegovo najboljše dramsko besedilo. Zanjo je, med drugimi, prejel Pulitzerjevo nagrado.
Prva gledališka igra, ki je Mametu prinesla slavo, je bila leta 1974 uprizorjena Seksualna perverzija v Chicagu, takoj za njo pa še Ameriški bizon. Njegova prva filmska uspešnica je bil scenarij za Nedotakljive (1987) Briana De Palme, med vidnejšimi filmi drugih režiserjev, ki jim je napisal scenarij, pa so vsaj še Rafelsonov Poštar vedno zvoni dvakrat (1981), Lumetova Sodba (1982), Jordanovi Nismo angeli (1989), Levisonovi Pasji dnevi (1997, skupaj s Hilary Henkin je bil nominiran za oskarja) in Scottov Hannibal (2001).
A že isto leto, ko je oscenaril Nedotakljive, je debitiral tudi kot filmski režiser in sicer s Hišo iger, za katero je po lastni gledališki igri, kot pozneje še večkrat, tudi v primeru Glengarry Glen Ross, napisal scenarij. Zanj in za film v celoti je bil nagrajen na beneškem festivalu.
Oster kritik amerikane
Mamet je gotovo eden najmočnejših ameriških dramatikov druge polovice 20. stoletja, z izjemnim opusom, kritičnim razmerjem do sodobne (ameriške) družbe ter prepoznavno dramsko strukturo, ki jo velikokrat opredeljuje enoten dogajalni prostor, obvladljivo število likov ter jasna zgodba. Predvsem pa dialogi, ki izjemno naravno parirajo vsakdanji govorici, a so kljub temu poetično povzdignjeni. Njegov stil pisanja, ki ga označujejo kot ciničnega, ostrega in natančnega v efektih, je tako izdelan, da ima danes celo svoje ime: mametspeak oziroma mametščina.
Jezik je pri Mametu vedno hiperaktiven, tisti, ki sproži akcijo in je ves čas v gibanju. Obenem pa je lahko tudi zelo vulgaren in pocesten, saj ga velikokrat uporablja kot instrument nasilja. Dialogi, ki ves čas govorijo tudi v opombah pod črto in med vrsticami, dajejo občutek, kot da gre za sila realističen, celo naturalističen jezik. A ravno v poetičnem oblikovanju vsakdanje govorice je Mametov avtorski presežek.
Slovenski gledalec Mameta pozna predvsem prek filma, saj njegove drame niso pogost gost slovenskih odrov. Doslej je bilo pri nas uprizorjenih le osem njegovih iger, največkrat v izvrstnih prevodih Zdravka Duše (prevedel je tudi Glengarry Glen Ross), v režiji Matjaža Zupančiča in na odru ljubljanske Drame.
Sovražnik uspeha
V enem izmed intervjujev, ki jih je ob svojem obisku letošnjega knjižnega sejma dal češki ekonomist in avtor knjige Ekonomija dobrega in zla, Tomáš Sedláček pravi naslednje: »Če je dobro največji sovražnik najboljšega, kar je morda celo res, potem mora biti res tudi obrnjeno: da največji sovražnik dobrega ni zlo, temveč ideja najboljšega. To je namreč tista stvar, ki vas in mene muči največji del življenja – da bi vse skupaj lahko bilo še boljše, pa ni.«
Kaj ima ta pomenljiva izpeljava pojma dobrega z dramo Glengerry Glen Ross? Če dobro zamenjamo s pojmom uspeha – in Mametova igra je prav reprezentacija in vivisekcija (poslovnega, materialnega) uspeha kot mitskega mesta ameriškega ali kar zahodnjaškega sna –, bi se namreč stavek lahko glasil tudi takole: »Če je uspeh največji sovražnik še večjega uspeha, kar je morda celo res, potem mora biti tudi obrnjeno: da največji sovražnik uspeha ni neuspeh, temveč ideja še večjega uspeha. To je namreč tista stvar, ki vas in mene muči največji del življenja – da bi lahko uspeli bolje, pa nismo.« Vprašanje, ki temu logično sledi, pa je, kaj smo za ta še večji uspeh pripravljeni storiti. Več, kot si mislimo na prvi pogled.
Glengarry Glen Ross velja za izrazito moško dramo. Ne zato, ker v njej ne nastopi niti en samcat ženski lik, ampak ker materializem in sebični ter brezobzirni individualizem, ki ju generira diktat neprestanega uspeha, razume kot moški princip upravljanja z družbo. V konkretnem primeru gre za svet nepremičninskih agentov, trgovskih potnikov, to arhetipsko figuro ameriškega kapitalizma, ki motivirani z veliko nagrado tekmujejo, kdo bo več prodal. V svetu, ki ga poganja maksimiziranje dobička ne glede na ceno, ki jo za to plača posameznik, so seveda agenti tako generatorji kot žrtve sistema samega.
A ker sistem nikoli ni nekaj abstraktnega, ampak ga sestavljajo konkretni ljudje, je Mamet v filmski različici drame, tej pa je sledil tudi Taufer, kot nekakšen dotani sprožilec dogajanja dopisal ciničen motivacijski prizor, v katerega je dodal lik Blakea (v slovenski Jarc, ki ga igra Matija Vastl), nadutega, surovega, omalovažujočega in bogatega poslovneža, ki z vulgarnim in nasilnim besednjakom poniža agente na raven brezpravne delovne sile, vredne le zaničevanja in, seveda, če ne bodo uspešnejši od drugih, odpovedi. A to zaničevanje ima kanček vzroka: nihče med njimi se mu namreč zares ne upre. Vsiljeno medsebojno tekmovanje celo presenetljivo hitro ponotranjijo.
Razredni sovražnik
V obeh primerih gre za skupino moških, zaprtih v institucijo, ki je izgubila svojo družbeno funkcijo. V primeru Williamsa je to šola, pri Mametu nepremičninsko podjetje. Ko institucija izgubi svoj rasion d'etre, po Tauferjevem mnenju lahko ostane na situ zgolj še nasilje, vulgarnost in brutalnost, kar se dogodi v obeh primerih.
Glengarry Glen Ross je bila na slovenskih odrih doslej uprizorjena le enkrat in sicer leta 2001. Po mnenju dramaturga predstave Tomaža Toporišiča je njena aktualnost za slovenski vsakdan danes močnejša od tiste izpred dobrega desetletja, saj živimo postsocialistično različico kapitalizma, ki je po Toporišičevem mnenju ena njegovih najskrajnejših oblik.
Izziv za igralce
Kako se te aktualizacije v uprizoritvi loti Taufer? Njegova priredba je minimalna in vidna v dveh detajlih: ameriška imena je poslovenil, namesto williamsov, mossov in aaronow imamo tratnike, oblake in zupane. In namesto riveroaksov in glengarry highlandsov imamo črne lesove in obalno regijo. Asociacija na tukajšnje nepremičninske počene balone je nedvoumna, a spet ne aktualistično vsiljiva. Trg nepremičnin je tu pač metafora.
Pri Mametu se večina drame, razen njenega sklepnega dela, odvije v kitajski restavraciji. Taufer vse razen enega prizora, ki so narejeni kot kader-sekvenca, prekinja pa jih spust in dvig zavese, postavi v minimalistično, neonsko hladno in klavstrofobično pisarno, ki je na koncu razdejana podobno kot učilnica v Razrednem sovražniku. In čeprav ima vsak od štirih agentov in vodja pisarne, ki jih igrajo Dario Varga, Željko Hrs, Stane Tomazin, Blaž Šef in Matej Recer svojo zgodbo in se na nastalo situacijo odzivajo unikatno, gre uprizoritev prej kot v psihologizacijo posameznih likov v smer kolektivne drame.
To potencira tudi sam tempo uprizoritve, ki se nenehno stopnjuje in na koncu klimaksira v kakofonijo glasov, ki govorijo vsak v svojo smer, s tem pa izgubljajo konkretiziran pishološki lok. Na koncu so pač vsi poraženci. Taufer dobro izkorišča tudi vse elemente situacijske komike, ki jih pri Mametu generira sam jezik oziroma dialogi. In tako kot stopnjuje tempo predstave, stopnjuje tudi njen čedalje bolj črni humor.
To je zanimiva odločitev, ki ne izhaja nujno iz samega besedila, saj je to v svojih osnovnih potezah bolj cinično, do likov neprizanesljivo in nasilno, kot pa črno-humorno. V tem smislu predstava malce zaobli kritično ost in poantira, da (razredni) sovražnik ni nujno nekaj zunanjega. To je morda za slovenski prostor še najbolj aktualno sporočilo tokratne uprizoritve.
Mametove drame, ki z jasnostjo zgodbe trdno peljejo gledalca do konca, pa so seveda v prvi vrsti izziv za igralce. Tudi zato je Tauferjeva uprizoritev intimna, na neki način komorna. Konkretno to pomeni, da sta tako oder kot prostor za gledalce reducirana na minimum, ki vsakemu gledalcu omogoča bližnjo izkušnjo iz oči dvorane v oči odra. Moška postava Slovenskega mladinskega gledališča sicer v igralski ekspresiji, natančnosti in energiji ni enako močna v vseh zasedbah.
Gre pa izpostaviti Blaža Šefa kot mladega, uspešnega, naravno nadarjenega agenta Starmana, ki ga ne zanima nič drugega, kot biti na vrhu lestvice najuspešnejših agentov. Staneta Tomazina kot malce naivnega in karakterno najsimpatičnejšega Zupana, ki ni grožnja nikomur, saj je vse, kar želi, korektno opraviti svojo službo. In Daria Vargo kot nekoč najuspešnejšega prodajalca Rozmana (Shelly Leven), katerega kariera gre v vse bolj tragičen zaton.
Tauferjev Glengarry Glen Ross je namenjen gledalcem, ki uživajo v lucidnih dialogih, izvrstnem jeziku in intenzivni, a intimni gledališki izkušnji.
