Tiskane izdaje
Brat in sestra Matija in Nika Solce sta tako mnogovrstna umetnika, kot je bil mnogovrsten vpliv njune eklektične lutkarske družine nanju v otroštvu s stalnim pretokom umetnikov in glasbenikov skozi njihov dom v Hrvatinih. In tako mnogovrstno vsak na svoj način danes tudi delujeta, njun oder pa je kar ves svet, ne samo Slovenija.
Matijo ulovim še zadnji trenutek, preden odleti v London, in po tem, ko se je prejšnji mesec vrnil iz Avstralije in s Tasmanije. »Moj stalni problem je čas,« priznava 32-letni Matija, ki dela tisoč stvari hkrati. »Trenutno imam res problem, na katere se osredotočiti.« Izstreli pa kot iz topa, ko se je treba opredeliti, kaj je v prvi vrsti: »Glasbenik, vsekakor!«
Droga, imenovana etno
Glasbenik, zasvojen z etno glasbo, če smo bolj natančni. Pod prisilo staršev je končal osem let klavirja: »Še sreča, da je mama vztrajala, brez tega ne bi postal niti glasbenik niti lutkar. Glasba in lutke so eno in isto, so eden od načinov komunikacije,« pravi. A njegov prelomni trenutek je bil, ko je v roke dobil harmoniko in po posluhu začel igrati, kjer je bila priložnost.
Z Niko sta imela bend Sonce, v katerem sta z Makedoncem Deanom Skratovom, ki je pred balkansko vojno pribežal v Trst, prepevala ciganske in balkanske pesmi. Dean ga je učil balkanskih ritmov, 2001 pa so ga povabili v istrsko ljudsko skupino Vruja. »Dokončno pa se mi je začelo fuzlat pod to drogo, imenovano etno, ko sem šel na prvi etno festival Etno Belgium. Džemsešni so me držali pokonci cele noči,« pravi Matija.
V lovu za etno festivali in sproščenim muziciranjem in improviziranjem z ljudmi z vsega sveta je odtlej prepotoval od vsepovsod in leta 2003 sklenil nekaj podobnega narediti tudi v domači slovenski Istri. Tako se je rodilo prvo neformalno glasbeno druženje glasbenikov Etno Histria.
V desetih letih je to preraslo v Festival HISTeRIA, ki je lansko poletje za dva dni na lokaciji sredi gozda med vinogradi in sadovnjaki v istrski vasici Gračišče združil 700 različnih umetnikov, glasbenikov, igralcev, plesalcev, ki so se fizično in mentalno z obiskovalci povezali kot ena velika družina. »Na takih dogodkih se zbere res dobra energija na kupu in se potencira. Histeria je eno takih jeder, kjer si umetniki naredimo svoj svet, kakršnega hočemo,« pravi Matija. Festival bo spet leta 2015.
Na njem poleg očeta, lutkarja Braneta Solceta, sodeluje tudi Nika, ki pa je svoj talent našla v petju. »V družini smo veliko prepevali, ker nismo imeli teveja, in zaspala sem vedno ob Branetovi (očetovi, op. p.) kitari.«
V srednji šoli je bosanski sevdah spoznala ob skupini Dertum, potem pa v skupini Sonce z Matijem in Deanom prepela vse ciganske in balkanske pesmi. Prvo resno priložnost je dobila, ko je Dean 2001 skozi Slovenijo v Italijo peljal svoje makedonske trubače iz Strumice na turnejo v Italijo.
Po kratkem preizkusu so jo na vrat na nos vzeli s seboj za tri tedne na gostovanja po velikih italijanskih festivalih: »Jaz in devet ciganov čisto natlačenih v starem kombiju, ki je vozil največ 80 km/h. Bilo je kot v kakšnem filmu Kusturice.« V obdobju poglabljanja v jogo in njeno filozofijo jo je zasvojila indijska glasba, še posebno mantre. Pod imenom Narayani je posnela celo svojo ploščo Whispers of the soul, snemala je v Indiji in Evropi ter deset let polnila dvorane po Evropi. Vendar, pravi, je duhovno poglobljeno obdobje zaključila.
»Vedno sem imela zelo svoj, netipičen stil: pela sem indijske pesmi na ciganski način,« priznava Nika. Ta prekrasni fusion Balkana in Indije bo ovekovečila plošča, ki jo bo z bollywoodsko pevko Sabiho Khan, njenim možem tablistom in bollywoodskim skladateljem Vinayakom, indijskim pevcem Maheshem Vinayakramom, kitarskim duom Aritmija in Matijem posnela marca letos pri nas. Obenem je ravnokar začela snemati zgoščenko z uglasbljenimi pesmimi Ferija Lainščka.
Vsa ta poznanstva z vsega sveta, ki jih predvsem Matija s svojo odprtostjo ob podpori sodobnih tehnologij, nizkocenovnih prevozov in potovalnega sistema »spanja pri znancih in igranja za preživetje« nabira in širi, omogočajo, da v slovenski prostor prihajajo vrhunski etno glasbeniki z vseh koncev sveta in nastopajo v intimnih akustičnih prostorih Hostla Celica, Daktarija ali Salona za eno glasbo; iskreno in blizu ljudem.
Največkrat se končajo z džemsešni – improviziranim muziciranjem nastopajočih z drugimi glasbeniki v spontanih navalih navdiha. Največkrat ti umetniki potem prespijo v Matijevi polovici hiše na robu vasi Kozarišče pri gradu Snežnik.
Podedovana ljubezen: lutke
Z lutkami sta bila obdana ves čas in Nika je začela igrati in gostovati na festivalih že pri šestih letih v predstavi Deklica z vžigalicami, a je morala odnehati zaradi prevelikih izostankov v šoli. Zadnjih deset let se spet ukvarja z njimi, letos januarja je sama režirala in igra svojo predstavo O lisički zviti tički in drugih zverinicah.
Matija pa je eden najbolj inovativnih slovenskih lutkarjev in ustvarjalcev (lani je njegova predstava Proces (LGM) dobila nagrado za najboljšo predstavo zadnjih dveh let pri nas), a pravi, da je za svojo prvo lutko harmonikarja prijel bolj iz nuje, da mu ne bi bilo nerodno s harmoniko. Zdaj piše doktorat iz lutkarstva na praški univerzi DAMU, kamor je odšel študirat smer lutkovno in alternativno gledališče že leta 2003.
Po svetu tako po sili razmer hodi samo z »enim kovčkom, v katerem so štiri predstave, nekaj nogavic, da se vse ne razleti, in nekaj oblek, ter seveda s harmoniko na hrbtu«, poimenovanim tudi Teatro Matita.
Prepričan je, da so lutke zlata jama, ker z njimi lahko narediš vse. Na svojem domu bo aprila odprl Ljutkovno gledališče kar v garaži, kjer bo starega slovenskega junaka Pavliho obudil v Pavliha revival. V dveh letih pa v Kopru načrtuje še mednarodno Lutkovno akademijo, ki naj bi postala svetovno lutkarsko središče.
