Tiskane izdaje
Ob monodrami Kurba je nujno upoštevati, da je besedilna predloga – nastala po knjigi Vedrane Rudan Ko je ženska kurba/Ko je moški peder – skupek časopisnih kolumn, ki jih je hrvaška pisateljica pisala za tednik Nacional (pod težo pikantnih prispevkov in komentarjev se med drugim na spletu šibi tudi njen blog) in z njimi v javnost posegala ne le drzno, ampak tudi množično in tvegano. Rudanova kot izjemno pronicljiva in brezkompromisna opazovalka širšega kulturnopolitičnega dogajanja komentira neposredno in odločno, pa tudi s primernim vnosom senzitivnosti in zavedanja nemoči.
Vse te dramaturške substance tvorijo tudi uprizoritev Kurba v dramatizaciji in režiji Marka Bulca ter izvedbi Violete Tomič, ki s figuro razrvane, razkačene in z družinskimi travmami (skrivaj) zapečatene ženske brezsramno razpre svoje vertikalne in horizontalne portretne razsežnosti.
Ženska kot mati, partnerica, biološki element, statusni rekvizit ali družbeni simbol – v vseh primerih je avtoričino (torej »splošnoveljavno«) vulgarno izhodišče kratko in jedrnato: »Ženska je kurba«. Takšna se rodi, takšna umre.
Provokativno tezo Tomičeva na začetku samoironično oplemeniti celo z recitacijo ode, nato pa prek tematskih poglavij zdrsne globlje v paleto akutnih problematik. Epizodno uprizarjanje je vpeto v koncept razdrobljene identitete, pri čemer akterka svojo spolno prikrajšanost pogosto zvito izkorišča še za sprožanje nevarnih (ne)moralnih opazk.
Njena strupena odločnost še zdaleč ne vstopa le na teren lastne emancipacije, ko gre za poniževanje, izkoriščanje, popredmetenje in podcenjevanje »nežnejšega« spola; kje pa, z ostrino in brutalno iskrenostjo prestreli tako rekoč celoten obseg trenutne družbene klime.
Pred njo ni varen nihče, niti družinski člani, udriha po izobraževalnih, verskih, medijskih, političnih, kulturnih in zdravstvenih sistemih (odrska adaptacija jih primerno priredi za slovenski prostor), zmerja njihove protagoniste in psuje zagovornike.
Estetika postavitve je zaokrožena s skromno, toda vizualno privlačno rabo svetlobnih posegov, s katerimi premika tematske in prostorske ločnice, zapomnljive so predvsem simbolne zamrznitve, skulpture, ki oplazijo vse, od erotičnih do religioznih ikonografij.
Plastičnost interpretacije se tako razlega na dva nivoja, kjer prvi jasno in natančno razločuje vpletene dramske osebe, medtem ko drugi teži k nameri šokiranja, zbujanja sramu in sočutja. Krčevito samozavest in suvereno odrezavost Violete Tomič boleče prestrezajo čustveni pretresi, jeza brezupa, ponekod tudi vsebinska samonanašalnost, predvsem pa nepopisni, a do sklepnega momenta prikrivajoči gnev do okrutno mačističnega Očeta, ki mu lahko pripišemo vse zasluge za tokratno videno »inspiracijo«.
Zala Dobovšek
