Tiskane izdaje
Za mlade od dvanajstega leta in odrasle so v Lutkovnem gledališču Ljubljana (LGL) krstno uprizorili monodramo Tamare Matevc Zlati šus, v kateri se avtorica v fragmentarni dramaturgiji in tako rekoč brez svarilnega »pedagoškega prsta« loteva grenko aktualnih vprašanj današnje mladine ter družbe nasploh, ob katerih premnogi starši in učitelji preradi alibično pogledajo vstran in premolknejo.
Zgodbo o najstnici Muri, ki jo tragična novica o nenadni izgubi prijatelja Saleta (zaradi »prestopa meje« pri preizkušanju »svobode« z drogami) pretrese do te mere, da se v uri čustvene »ekstaze« v njeni zavesti odvrtijo pomembnejše prelomnice iz kratkega življenja, sta režiser Marko Čeh in dramaturginja Nuša Komplet postavila na klavstrofobično stičišče dveh rokavov tunela pod Ljubljanskim gradom (scenograf je Marko Turkuš), kamor se z lastno razklano in razrvano duševnostjo zateče mladenka.
Ob skrajno dramatičnih notranjih nasprotjih med Murinim ogorčenim nerazumevanjem prijateljevega ravnanja ter celo sovraštvom do njegovega egoizma na eni strani ter med njenimi mnogo nežnejšimi spomini na krhka in iskrena čustva ljubezni in prijateljstva na drugi strani, ki so jih v najstniški trojki delili še s prijateljem Vikijem, prihajajo na plan še drugi drobci zapletene in kompleksne Murine zgodbe.
O razpadli družini – odsotnem očetu, ki se zdravi v umobolnici, in shizofreni materi, ki eno govori in drugo dela –, o mladostniški zasvojenosti s hrano, ki jo je z vsiljivostjo dobrodušne pekarice peciva povzročila soseda Nežka, pa o zasvojenosti s tekom v naravi (po Vikijevi zaslugi) in bobnanjem v rockovski skupini itd.
Ana Hribar s hipnimi in ostrimi rezi ter opaznimi kontrasti v izbiri igralskih, jezikovnih in govornih sredstev v fiktivnih dvogovorih in samogovorih ob čustveno razrvani najstnici Muri zagnano oživlja oba njena vrstnika in prijatelja (Vikija in Saleta), starša, sosedo Nežko in celo karikaturno stilizirano predstavljavko v slogu televizijskih oglasov, ki skuša mladim ponuditi širok spekter mamljivih sredstev pozabe – od alkohola do naravnih in umetnih drog.
Diskretne, toda pomenljive kostumske pretvorbe protagonistke je omogočila kostumografka Branka Pavlič. Za dogajanju primerno glasbeno vzdušje in zvočne čustvene poudarke je poskrbel Laren Polič Zdravič.
Glede na to, da so se avtorica in uprizoritelji ob še vedno močno tabuizirani temi odrekli tako rekoč vsakršni vzgojni vsiljivosti ali tendenčnosti, bi veljalo staršem in učiteljem položiti na srce, naj si predstavo ogledajo s »svojimi« najstniki in se o njej brez »plašnic« in brez »starševske vsevednosti« z njimi iskreno in temeljito pogovorijo. Foto T. Matevc: Zlati šus
LGL
Ana Hribar
Foto Nejc Saje Slavko Pezdir
